Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Britanski filmar Jonathan Glazer svojega novega celovečerca, vojno tragedijo The Zone of Interest, ne bi mogel predstaviti ob bolj primernem času. Govorimo o času, ko smo ljudje, sicer obkroženi s strašnimi novicami o vojnah in krizah, ki se dogajajo skoraj pred našim pragom, vendar še vedno vztrajamo pri čepenju znotraj t.i. območja interesa, kjer živimo zgolj za zagotavljanje lastnega ugodja. Omenjeno območje v pričujočem filmu, postavljen v leto 1943, predstavlja sanjska hiša zakoncev Höss, ki je postavljena zraven zloglasnega koncentracijskega taborišča Auschwitz. Rudolf Hőss, sicer resnični nacistični komandant taborišča in vojni zločinec, njegova žena Hedwig in njuni otroci tako sledijo vsakdanji rutini (plavanje, rojstnodnevne zabave, preizkušanje novih oblek, opravljanje), medtem ko se na drugi strani zidu odvijajo grozote, sugerirane zgolj preko zastrašujočih zvokov streljanja, vpitja, kričanja, jokanja in gorenja ognja, občasno pa se na nebu pojavi črn dim iz bližnjih krematorijev, kjer sežigajo trupla jetnikov. The Zone of Interest je izredno posrečen in brutalno neizprosen filmski eksperiment, ki secira banalnost zla na subtilen in domiseln način; Blazer se premeteno odpove eksplotaciji holokavsta in njegove grozote omeji na naravne zvoke, ki so presenetljivo bolj strašljivi od eksplicitnih prizorov nasilja, k še bolj avtentični grozi pa prispevajo kontrastna fotografija, ki lovi ravnotežje med idilčno naravo in temačnostjo stavb taborišča ter hladnokrvne in naturalistične igralske predstave Christiana Friedla in Sandre Hüller v glavnih vlogah zakoncev Höss. Film zaradi svojega močnega eksperimentalnega pristopa kakopak ne bo prijal vsakemu gledalcu, še posebej tistim, ki pričakujejo klasični film o grozotah holokavsta; njegova sila minimalistična zgodba, katere rdeča nit je v prvi tretjini praktično neobstoječa, zna zbuditi občutke repeticije in dolgočasja, a to je povsem odvisno od gledalčevega potrpljenja. The Zone of Interest je film, ki navkljub časovni distanci tragedije, katero obravnava, ostaja strašljivo aktualen, še posebej v današnjjih časih, ko sta brezbrižnost in aroganca postali vrlini privilegiranega zahoda.

Četudi je film They Want Me Gone oglaševan z oznako grozljivka, je ta tokrat precej zavajajoča. Film režiserja in scenarista Drewa Bittona, sicer njegov šele drugi celovečerec v razmiku desetih let, je precej mešanica karakterne študije in socialne drame, ki odpira pogled na ža večno aktualno problematiko življenja neprivilegiranih ljudi, potisnjen na rob družbe, ki so vedno znova potisnjeni v okruten boj za preživetje brez jasnega zavedanja, kam jih bo ta boj sploh pripeljal. Osrednji lik filma je Monica (izredno ekspresivna igra Alexie Rasmussen), mati samohranilka, ki se sooča s številnimi preizkušnjami; s svojo hčerko živi v stari hiši sredi gozda, iz katere se bosta zaradi neplačanih računov morali kmalu odseliti, njen bivšni partner skuša prevzeti skrbništvo nad hčerko, v slabo plačani službi je ujeta v bedno rutino, poleg tega pa jo še preganja nepojasnjena travma iz preteklosti. Četudi sanja o boljšem življenju daleč stran od revnega podeželja, ji noben poskus pobega ne uspe in bolj ko je ujeta v labirint revščine, ponižanja in preteklih ran, bolj je odmaknjena od realnosti in kmalu ne uspe več razločiti med tem, kaj je resnično in kaj ni. They Want Me Gone ima trenutke, ki se spogledujejo z elemni psihološke srhljivke, vendar tudi takrat film ostaja prizemljen in srhljivo realističen; Bitton se namesto cenenim trikom posveča portretiranju sivega in depresivnega sveta neskončnih gozdov, skladišč in dolgih podeželskih cest, hkrati pa kompetentno gradi suspenz ter temačno atmosfero, ki pripeljeta do zastrašujočega epiloga. Velja opozoriti, da film ni primeren za vsakogar, še posebej zaradi izredno počasnega tempa in – kot že rečeno – zavajajočih oznak, ki bi gledalca pripravile na to, da bo priča strašljivkam tipa The Conjuring ali Get Out! Ravno nasprotno; They Want Me Gone črpa grozo iz našega vsakdana, kar jo dela še bolj strašljivo, saj je zgodba pred očmi gledalca hkrati tudi zgodba marsikatere mlade matere samohranilke, ki sanjari o boljšem življenju. S tega vidika je film zelo uspešen, pa četudi bi si zaslužil malce več poglobljenosti in na trenutke bolj zgoščeno vsebino. They Want Me Gone je drzen in povečini posrečen filmski eksperiment, ki pa terja veliko pozornosti in potrpežljivosti.