Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ena od glavnih nalog vsake umetnosti je tudi, da ciljno občinstvo (poslušalca, bralca itd.) spravi v nelagodje in s tem prisili k razmisleku o bolj občutljivih problematikah, ki jih še vedno najraje naglo pometemo pod preprogo in se pretvarjamo, da ne obstajajo. Več kot očitno je, da na to vzpostavljanje nelagodja cilja tudi črnohumorna drama Miller’s Girl, ki skuša posvojiti estetiko južnjaške ameriške gotike in ji dodati ščepec erotičnega pofla iz 80. in 90. let, za piko na i pa poskrbi tudi zaplet, ki se oklepa Nabokove literarne klasike Lolita; glavna junaka filma sta namreč srednješolski učitelj književnosti Jonatham Miller (Martin Freeman) in njegova učenka, 18 – letna spogledljiva manipulatorka Cairo Sweet (Jenna Ortega). Ko Miller v učenkinem pisanju prepozna potencial, ji naloži domačo nalogo, da spiše kratko zgodbo v stilu svojega najljubšega avtorja in Cairo izbere razvpitega Henryja Millerja, to pa dvojico ponese v sprva platonsko, nato pa vse bolj intenzivno erotično razmerje. Kot že rečeno; namen filma Miller’s Girl je spraviti gledalca v nelagoden položaj in ga šokirati z jasno nakazano seksualno napetostjo med starejšim moškim in 18 – letno učenko, vendar pa tu ne moremo govoriti o prefinjenem in subtilnem prikazu, ki se ga v filmski adaptaciji Lolite lotil Stanley Kubrick, ampak o zelo sterilni, dolgočasni in z vidika erotike mlačni drami, ki se prav patetično trudi provocirati in žgečkati, vendar mu ne uspe ne prvo ne drugo. Težava se pojavi že pri glavnih igralcih; Ortegova zdolgočaseno replicira igralski nastop iz nadaljevanke Wednesday, medtem ko Freeman s svojo leseno in zbegano prezenco deluje, kot da bi jo najraje čimprej popihal iz filma, posledično pa med igralcema ni nobene žgečkljive kemije, ki jo takšna zgodba potrebuje. Druge težave se kažejo v slabem scenariju in – milo rečeno – bizarnem prikazu odnosov med učitelji in učenci, ki se medsebojno obmetavajo s puhlimi seksualnimi opazkami, film pa tega nikoli ne problematizira, ampak dojema zgolj kot dobro šalo. Miller’s Girl je tako bedna imitacija Lolite, le da je bistveno bolj dolgočasna in vroča kot arktični led.

Strnti več kot desetletje dolgo kariero jamajške reggae legende Boba Marleyja (1945 – 1981) v slabi dve ure dolg igrani biografskih film je zelo težka naloga, še posebej zato, ker so o dotičnem glasbeniku nastali že mnogi dokumentarci, knjige in drugo gradivo, ki je ponudilo obširen in poglobljen vpogled v rojstvo in moč glasbene legende, ki je ustvarjal navdihujočo glasbo za vse ljudi tega sveta. In prva tretjina filma Bob Marley: One Love se premeteno odloči, da ne bo zgolj kronološko in enciklopedično nizala najpomembnejše trenutke Marleyjeve kariere, ampak se osredotoči na njegove prelomni koncert leta 1976, kjer je skušal z glasbo zaustaviti nasilje med pripadniki tedaj vodilnih političnih strank. S prikazom priprav na koncert in dilemami, s katerimi se je Marley soočal, bi film pridobil na močnem sporočilu o ne zgolj tem, kakšen vpliv je imela njegova glasba na ljudi, ampak tudi na njegovi razklanosti med ljubeznijo do glasbe in političnim aktivizmom. Žal film ves ta potencial zapravi že po prve pol ure, ko se omenjeni koncert nenadoma zaključi in se zgodba nadaljuje v Londonu, kjer se Marley pripravlja na izid ambiciozne plošče Exodus. Na tej točki začne film režiserja Reinalda Marcusa Greena izgubljati fokus nad samim seboj in kar sledi, je zmedena in površinska zlepljenka Marleyjevega petja, odhoda na turneje, bolezni in sporov s predstavniki glasbenega sveta. Bob Marley: One Love je film, ki je neprestano v gibanju in skače sem ter tja, toda gledalec se po dobri uri vpraša, če se zgodba misli kje ustaviti in izluščiti nekakšno rdečo nit. Žal do tega ne pride; vse, kar gledalcu ostane je odlična igra Kingsleya Ben-Adira, ki postane fizična in duhovna reinkarnacija pokojnega glasbenika (četudi mu film nikoli ne dovoli, da bi svoj lik raziskal), dobra glasba in peščica navdihujočih prizorov, kjer se za trenutek zdi, da film celo ve, kaj počne. A kot celota je Bob Marley: One Love izredno generična in spolirana glasbena biografija, ki podobno kot Cooperjev Maestro zgolj niza en prizor za drugim, ne da bi kateremukoli dal čustveno težo.