Climax (2019)

Filmi, pod katere se podpisuje Gaspar Noé imajo tendenco, da po vizualni plati močno spominjajo na nočne more, vendar pri tem ne zabrišejo meje med sanjskim in realnim svetom, kot to rad počne David Lynch, ampak grozljive podobe iz naših sanj preslika v  otipljivo resničnost. Le kaj je še bolj grozljivega od tega, če človek ugotovi, da se iz nočne more ne more prebuditi, saj je ta postala njegov vsakdanjik? Noé je predan realiziranju človeškega pekla in to je znova razvidno v njegovem najnovejšem filmu, plesni grozljivki Climax. Zgodba je dokaj preprosta; skupina plesalcev se nekega zimskega večera zbere na vaji v prostorih zapuščene šole, vendar se tekom zabave po končanem delu izkaže, da jim je nekdo v pijačo podtaknil LSD, kar jih pahne v objem grozljivih halucinacij. Prva polovica filma je obarvana s precej vedrim vzdušjem in tu si Noé privošči veliko drznega estetskega eksperimentarja s kamero; plesne koreografije so preprosto vrhunske, še posebej, ker so posnete iz ptičje perspektive in s tem odlično ujamejo plesni ritem filma. Kamera prav tako voajersko sledi glavnim junakom v dolgih neprekinjenih kadrih, kjer ne manjka črnega humorja, pogosto vulgarnih dialogov ter barvite galerije likov. Toda vrhunec zgodbe pride šele v drugi polovici filma, ko se Noé znova spusti iz vajeti ter gledalca (skupaj z glavnimi junaki) vrže v človeški pekel, kjer se ljudje spremenijo v divje živali brez kakršnekoli etične drže. Zanimivo je tudi to, da film uspe skreirati izvrstno peklensko vzdušje, ne da bi postregel z eno samo halucinacijo, ki jo povzroči zaužiti LSD, kar se sklada z Noéjevo filozofijo, da je osrednji grozljivi motiv njegovih filmov ravno človek in njegova neracionalna dejanja. Climax resda ni tako brutalen od večine njegovih filmov, a je še vedno zaznamovan z domiselnim prepletanjem nerazdružljivih žanrov, izpiljeno podobo in brezkompromisno umetniško vizijo avtorja, ki si upa tvegati.

Ocena

Rating: 5 out of 5.

Hagazussa (2017)

Rating: 7 out of 10.

Eden od najstarejših motivov, uporabljenih v sedmi umetnosti, je med drugim tudi čarovništvo, saj je to že v dobi nemega filma bilo deležno mnogih interpretacij. Po zaslugi modernih klasik kot sta The Blair Witch Project in Eggersova mojstrovina The Witch so čarovnice ostale ne zgolj filmske, ampak skorajda modne ikone v žanru grozljivk. Pa vendar je nemška art-house strašljivka Hagazussa v režiji Lukasa Feigefelda (gre za njegovo diplomsko delo) nekaj, kar v morju t.i. čarovniških filmov še nismo utegnili videti; prizemljeno, a še vedno misteriozno, brutalno in pogosto neprijetno psihološko študijo navidez stereotipnega lika od družbe izolirane mlade ženske, ki se spopada s svojim zloveščim čarovniškim poreklom. Film, razdeljen na štiri poglavja (Sence, Rogovi, Kri in Ogenj), je postavljen v Alpe sredi 15. stoletja in spremlja zgodbo sramežljive deklice Albrun, ki živi v osamljeni koči sredi planin, njen edini stik s svetom pa ji predstavlja mama, ki med lokalnim prebivalstvom velja za čarovnico. Ko mama podleže grozljivi bolezni, Albrun ostane sama v koči in nekaj let kasneje rodi deklico in skuša voditi normalno življenje, vendar pa kmalu postane jasno, da je vpliv njene čarovniške matere prevelik, da bi mu lahko ubežala. Hagazussa je vizualno in tehnično perfekten film, ki gledalcu pričara nepozabno vzdušje ter unikatno izkušnjo, ob kateri je moč čutiti enako stopnjo strahu kot tud morbidne fascinacije. Film se bolj kot na dialoge zanaša na podobe razburkane alpske narave, ki hkrati zajame konfliktne občutke glavne junakinje (odlična Alexandra Cwen), Feigefeld pa motiv čarovništva preoblikuje iz klasične grozljivke v tragedijo, kjer sta družina in usoda vzajemni sredstvi za posameznikov padec v norost in obup. Ravno zaradi svoje ostrega simbolizma in počasnega tempa bo film razdelil gledalce, čeprav bodo tudi tisti bolj naklonjeni tarnali nad pretirano dolžino; film je sicer dolg standardnih 100 minut, vendar bi lahko bil brez težav vsaj pol ure krajši oz. bi celo bolje funkconiral kot serija kratkih filmov. Navkljub prepočasnemu tempu in pogosto neprijetnim prizorom pa je Hagazussa več kot idealna izbira za tiste bolj zahtevne filmske odjemalce.