Lucky (2020)

Pred ogledom misterioznega trilerja Lucky, v katerem glavno vlogo odigra očarljiva Brea Grant (hkrati je tudi scenaristka), se je potrebno nečesa zavedati; svet, v katerega gledalec vstopa, je mišljen kot metaforična resničnost, kjer vsako dejanje simbolizira eno od številnih nians močnega družbenega komentarja. Grantova igra May, tipično predstavnico modernega predmestja, ki se preživlja kot avtorica motivacijskih knjig na temo ženske emancipacije, pa četudi je bolj ali manj jasno, da ne uspe slediti lastnim nasvetom za boljše življenje; ujeta je v zakon z naveličanim možem, s strani založnikov pa je vsakodnevno deležna seksističnih in pokroviteljskih izjav, ki zgolj razkrivajo, da je May zanje zgolj še en ventil za pridobivanje denarja. Toda Mayjino življenje doživi popoln kolaps, ko se znajde v naravnost absurdni situaciji; vsako noč pred svojo hišo naleti na zamaskiranega možakarja, ki jo iz neznanega razloga želi ubiti, še bolj pa jo bega to, da se ljudje okoli nje (od moža, prijateljev do celo policije) obnašajo, kot da so neprestani napadi nanjo nekaj povsem običajno oz. nekaj, na kar se preprosto mora navaditi. Ena od glavnih odlik filma Lucky je ta, da je vse prej kot predvidljiv in da gledalcu vse do zadnje sekunde (ali pa še tedaj ne) ni povsem jasno, kam pes taco moli, zna pa se tudi zgoditi, da bo film nekaterim popolnoma neosredotočen in brez rdeče niti. Vendar temu ni tako; če Lucky dojemamo kot psihološko srhljivko, za kar se je film sprva oglašoval, lahko najdemo pomankljivosti (pomanjkanje suspenza, junaki, ki sklepajo eno neumno odločitev za drugo, neizrazit in dolgočasen zlikovec), vendar pa je film neprimerno bolj uspešen kot metaforična karakterna drama o težavnem položaju žensk v sodobnem svetu; May simbolizira žensko, ujeto v toksičnem in mizoginskem svetu, ki je gluh za njene klice na pomoč (zato policisti in mož npr. napadov ne jemljejo resno), še toliko bolj strašljivo pa je spoznanje, da se žrtve psihičnega in fizičnega nasilja (v tem primeru Mayjina prijateljica, ki njeno situacijo opiše kot nekaj, kar preprosto mora obstajati) sprijaznijo z nastalim položajem in izživljanje celo opravičujejo. Kot že rečeno: Lucky kot grozljivka ni posebej strašljiv, napet in izrazit, a če na film gledamo kot na izdelek z močnim družbenim komentarjem, je končni rezultat prava poslastica za tiste, ki si želite nekoliko drugačne filmske izkušnje.

Ocena

Rating: 4 out of 5.

Cannibal Holocaust (1980)

Rating: 8 out of 10.

Ob pospešenih procesih odkrivanja “novega sveta” in nasilne kolonizacije se je v zahodnem “civiliziranem” svetu pogosto pojavljala beseda divjak, ki je s svojimi izrazito negativnim podtonom označevala pripadnike primitivnih, nazadnjaških in nasilnih kultur. Tega kontrasta med “civiliziranostjo” in “primitivnostjo” se na brutalno ironičen način loteva klasika eksplotacijskega šoka Cannibal Holocaust italijanskega režiserja Ruggera Deodata, ki je ob izidu leta 1980 dvignila ogromno prahu zaradi ekstremnega nasilja in številnih obtožb o mučenju živali in igralske ekipe na snemanju. Četudi se takšen odziv z današnjega vidika zdi pretiran, je hkrati delno razumljiv, saj je Deodatov film s tehniko snemanja t.i. najdenih posnetkov (found footage) filmski realizem ponesel na novo raven in ga naredil strašljivo avtentičnega. Film je v prvi polovici posnet v klasičnem stilu in predstavi zgodbo o reševalni ekipi, ki v amazonskem pragozdu išče pogrešane filmarje, ki so med snemanjem dokumentarca o lokalnih ljudožerskih plemenih izginili neznano kam. Ko reševalci odkrijejo posnetke, film skoči v format omenjenih najdenih posnetkov, saj gledalec spremlja kolaž grobo zmontiranih prizorov, ki pojasnijo usodo pogrešanih filmarjev. Deodatov film je sicer več kot upravičen naziva enega najbolj brutalnih filmov vseh časov; eksplicitni prizori nasilja, ubijanja živali, obscenosti in raznih oblik gnusnosti tudi po več kot 40. letih še vedno pošteno šokirajo gledalca, navkljub temu pa je naravnost impresivno, kako filmu uspe servirati tako strašljivo visoko mero realizma, ob katerem vsaj za nekaj trenutkov nehote pomislimo: “Kaj pa če je vse res?” Hkrati pa bi bilo film Cannibal Holocaust zelo krivično označiti za praznoglavno eksplotacijo ter spektakel krvi in gnusa; pod plastjo trganja človeškega mesa, mučenja in lomljenja kosti se namreč skriva morebiti še bolj brutalno družbenokritično sporočilo o tem, kako si je zahodna družba svojo civiliziranost prisvojila, ne pa tudi zaslužila. Cannibal Holocaust tako ostaja sporna, nesramno brutalna, problematična, hkrati pa tudi najbolj iskrena in pretresljiva študija t.i. “civiliziranega” divjaštva.