Eight Legged Freaks (2002)

Rating: 6 out of 10.

Insekti vseh oblik in vrst so bili strašansko popularni filmski liki predvsem v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ko so se pojavili v praktično vsaki grozljivki B – kategorije. Četudi so bili premise tovrstnih filmov izredno neumne (zaradi nikoli docela pojasnjenih vojaških eksperimentov drobni pajki, mravlje in čebele postanejo velikani in ustrahujejo ljudi), so se filmi jemali zelo resno in brez samoironije, zaradi česar z današnjega vidika izpadejo nenamerno komično in patetično. Eight Legged Freaks je nekakšen poklon omenjenim filmov, saj si dobesedno izposodi njihov klasični zaplet; zlitje kemičnih strupov in odpadkov povzroči mutacijo pajkov, ki zrastejo v orjaške pošasti in napadejo bližnje podeželsko mestece, prebivalci pa nevarnim insektom napovejo vojno. Filma s takšnim absurdnim in klišejskim zapletom kakopak ne moremo jemati resno in ravno tu se skriva čar pričujočega filma; Eight Legged Freaks sicer vključuje elemente ZF grozljivke, vendar pa je v prvi vrsti komedija oz. že skoraj parodija klasičnih filmov o pošastih. Ne preseneča, da so posebni učinki namerno ceneni, akcijski prizori že kar patetično absurdni in da je vzdušje tudi v bolj napetih trenutkih še vedno po risankasto sproščeno in odštekano. Igralski ansambel, kjer med drugim uzremo simpatičnega Davida Arquetta, rosno mlado Scarlett Johansson in tedaj vzpenjajočo se seks bombo Kari Wuhrer, svoje delo opravi solidno, četudi – razumljivo – nekih oskarjevskih presežkov ni moč pričakovati. Škoda le, da film nikoli ne postane več kot zgolj neobremenjena zabava, saj bi s ponujenim potencialom lahko zrastel v odštekano satiro na temo paranoje in katastrofalnega učinka masovne panike. Tega se film žal ne loti, ampak ostane v vodah brezmožganskega akcijskega tobogana z galerijo simpatičnih, četudi nekoliko površinskih likov ter otročjega humorja, ki pa tokrat presenetljivo deluje in spravi gledalca v smeh. Eight Legged Freaks je neumen, odštekan in nenavadno očarljiv film, primeren za sproščeno preganjanje dolgčasa. In nič več kot to.

An Unquiet Grave (2020)

Smrt bližnjega je verjetno ena najhujših osebnih travm vsakega človeka in kolikor je ljudi na svetu, toliko je tudi metod soočanja z izgubo. Nekatere izmed teh preidejo tudi v obsedenost, kar s seboj prinaša tragične posledice, kar je v filmih dokaj pogosto obravnavana problematika, še posebej v grozljivkah. The Unquiet Grave je primer mikroproračunskega filma; v njem nastopata zgolj dva lika, večino dogajanja se odvije ponoči in na zgolj peščici lokacij, namesto posebnih učinkov, akcije in ostale hollywoodske teatralnosti pa se film zanaša na prisotnost / grozo nevidnega. Zgodba je dokaj preprosta; Jamie tudi po več kot letu dni ni zmožen preboleti smrti svoje žene, zato jo skuša vrniti v življenje s pomočjo njene sestre Ave, ki privoli v sodelovanje v bizarnem ritualu, zaradi katerega se Jamiejeva žena znajde v Avinem telesu, vendar pa se ta s težavo prilagaja na novo “življenje”, ki to sploh ni. The Unquiet Grave je primer filma, ki se močno zanaša na sporočilo o tem, da bi “mrtvi morali ostati mrtvi” in da je frankensteinovsko igračkanje s koncepti življenja in smrti recept za katastrofo, režiser in soscenarist Terence Krey pa to obravnava s subtilnostjo, minimalizmom ter svoje adute polaga v igralske sposobnosti Christine Nyland in Jacoba A. Wara. In ravno tu film najbolj zasije; glavna igralca svoje delo opravita z odliko, v veliko pomoč pa jima je tudi to, da se gledalec nemudoma poistoveti z njunima likoma ter notranjim konfliktom, ki ga doživljata. Film nima dobrih in zlobnih likov, ampak zgolj dva ranjena posameznika, ki nepremišljeno eksperimentirata s smrtjo, da bi s tem zapolnila praznino v lastnih življenjih. Zato bi tudi bilo nekoliko krivično označiti pričujoči film kot zgolj za grozljivko, saj je v prvi vrsti čustvena drama o tragediji prebolevanja smrti bližnjega. Filmu se na trenutke pozna omejen proračun in navkljub skromni dolžini 75 minut se zdi na trenutke nekoliko razvlečen in bi bolje funkcioniral kot kratkometražni izdelek, toda kot celota je The Unquiet Grave še en vzoren dokaz, da za dober film ne potrebuješ gore denarja.

Ocena

Rating: 3.5 out of 5.