Glede na to, da ekololške tematike postajajo predmet vsakdanjih polemik, se zdi ogled takšnega filma, kot je Unearth, še kako primeren. Ekološka srhljivka se namreč na samosvoj način loteva problematike t.i. “frackinga” oz. nekonvencionalnih načinov črpanja nafte v gospodarske namene, ki v javnosti sproža dvojne odzive; eni v takšnem pristopu vidijo odlično priložnost za hitro gospodarsko rast, spet drugi pa so mnenja, da “fracking” močno vpliva na onesnaževanje okolja, še posebej na slabšanje kvalitete vode in zraka. Slednje stališče zavzame tudi pričujoči film in sicer skozi zgodbo o dveh družinah, ki živita na ameriškem podeželju v skromnih okoliščinah, prihod vplivnega naftnega podjetja, ki želi odkupiti njihovo zemljo, pa sčasoma rodi medsebojne napetosti in nepredstavljivo grozo. Unearth bo za marsikoga težaven in problematičen film, pa ne toliko zaradi tega, ker tematiko posledic onesnaževanja okolja prikaže skozi groteskne podobe in estetiko telesnih grozljivk, temveč zato, ker se v prvi uri (film je dolg standardnih 90 minut) odvija kot socialna drama na temo podhranjenosti sveta kmetijstva, ki se je prisiljeno ukloniti požrešnim potrebam velikanskih multinacionalk z željo po hitrem – in ne nujno etično pridobobljenem – dobičku. Poleg tega pa film učinkuje kot družinska drama o skritih strasteh, zamolčanih zamerah ter stiskah, ki jih povzroči padec v revščino, zato ne preseneča, da je prva ura filma dokaj počasna in strukturirana kot karakterna študija članov dveh družin; na srečo so liki všečni in zanimivi, njihovi medsebojni odnosi pa prikazano z dobršno mero pristnosti in iskrenosti, zato se gledalec ne bo preveč dolgočasil. In če boste dovolj potrpežljivi, se Unearth odkupi z zadnjo tretjino, ki se dobesedno spusti iz zavor ter zgodbo napolni z brutalnimi prizori nasilja, prelivanjem krvi, hitrim tempom in zastrašujočim vzdušjem. Zdi se čudno, da film iz mirne družinske drame skoči v vode krvave grozljivke, toda ta preskok deluje naravno in predvsem nagradi gledalčevo potrpljenje. Kot že rečeno; Unearth je film, ki od vas veliko zahteva, vendar se za to tudi ustrezno zahvali.

Ocena

Ogromno ljudi sanjam pripisuje veliko pomena, včasih pa se te tudi odslikavajo v naši otipljivi resničnosti. To razmerje je v svetu sedme umetnosti pogosto raziskoval David Lynch s svojimi surrealnimi izleti (Twin Peaks, Mulholland Drive, Inland Empire), nekaj podobnega pa se loteva tudi kanadski filmar Anthony Scott Burns v svojem drugem celovečercu, ZF srhljivki Come True. Osrednja junakinja filma je srednješolka Sarah (Julia Sarah Stone), ki iz nepojasnjenih razlogov boleha za nespečnostjo, zato se odloči za sodelovanje v tajnem eksperimentu psihološkega inštituta, kjer bo plačana zgolj za to, da spi. Toda znanstveniki, ki stojijo za eksperimentom, kmalu pridejo na sled skrivnostnemu črnemu možu, ki v sanjah ne preganja zgolj Sarah, ampak tudi ostale sodelujoče v poskusu. Kdo je črni mož? Kaj predstavlja? Po kakšnem ključu se ta pojavi v kolektivnih sanjah popolnih tujcev? Če si na ta vprašanja želite odgovore, boste nad Come True nekoliko razočarani; Burnsa (podobno kot Lyncha) bolj kot cilj zanima pot do tja, kar pomeni, da pričujoči film ne postreže s klasično naracijo in koherentno strukturo, temveč cilja predvsem na emocije gledalcev, ki so se pripravljeni spustiti v pogosto bizaren, hladen in po kafkovsko utesnjen svet, kjer rešitev ene uganke vodi do še večje uganke. Come True je tako film, pri katerem se je odveč ukvarjati z logiko zgodbe, ampak se preprosto spustiti v slabi dve uri dolg surrealni izlet v neznano, začinjen z mamiljivo elektronsko glasbo, hladnimi barvami, pogosto grotesknimi podobami ter mnogimi asociacijami na psihoanalitične teorije osebnosti. Burnsov film tako ni klasičen film, ampak izkušnja, ki bo nekatere fascinirala (še posebej zaradi odlične predstave Stonove in pristnega morečega vzdušja), spet druge pa spravljala ob živce. Če odmislimo objektivne pripombe kot so razvlečena zadnja tretjina in nepotrebne stranske zgodbe (še posebej nevmesna je romanca med Sarah in enim od zdravnikov, ki sodelujejo pri eksperimentu), je Come True izredno fascinanten film, vendar zgolj za izbrane okuse.

Ocena