Rosebud. Misteriozna zadnja beseda časopisnega magnata Charlesa Fosterja Kana, ki požene nekonvencionalni tok zgodbe epske drame Citizen Kane, sicer celovečernega prvenca “čudežnega dečka” Orsona Wellesa, ki je leta 1939 prispel v Hollywood in dosegel za tedanje čase nepredstavljiv privilegij popolne kreativne kontrole nad filmom. To, da je bil film v očeh javnosti razumljen kot nekakšen intelektualni napad na tedanjega medijskega barona Williama Randolpha Hursta, ni presenetljivo, saj je bil Orwell ravno dovolj nor in predrzenm, da si je lahko privoščil tak tvegan podvig. Kot že rečeno; Citizen Kane je preko številnih flashbackov povedana zgodba o vzponu in padcu naslovnega junaka, ki pri rosnih 25. letih postane vladar medijskega imperija in postopoma gradi svojo konfliktno medijsko podobo karizmatičnega, inteligentnega in pogumnega, hkrati pa arogantnega, egoističnega in pohlepnega tajkuna, ki navkljub razkošju, zabavam, poznanstvom in dejstvu, da njegov časopis vsakodnevno prebiral skoraj 44 milijonov Američanov, ni sposoben najti prave sreče v življenju. Kane, ki ga fenomenalno upodobi Welles s svojo šarmantno igro, ki pooseblja junakovo persono, večjo od življenja, je tako ujet v večno zgodbo o iskanju nedosegljivih idealov, tistega idiličnega koščka ameriških sanj, ki se slej ko prej zrušijo v prah. Citizen Kane za mnoge spada v sam vrh najboljših filmov vseh časov, kar je stvar okusa, toda filmu je nemogoče odreči velikanskega vpliva, ki ga je imel na industrijo; ne samo, da je poudaril silno moč avtorskega filma, ampak je bil hkrati tudi tehnološki pionir z vpeljavo mnogih, za tedanje čase celo izzivalnih, snemalnih tehnik (npr. deep focus) in nelinearnega pripovednega toka s pogostim zanašanjem na nezanesljive naratorje (Kane namreč “oživi” skozi naracijo tistih, ki so ga poznali, vsak pa seveda postreže s svojo interpretacijo njegovega življenja). Zaradi svoje neobičajne strukture in počasnega tempa, ki je sicer za takšen tip zgodbe povsem ustrezen, bo film nekaterim morebiti dolgočasen in nevzdušen, spet druge pa bi znalo zmotiti, da so nekateri stranski liki rahlo nerazviti (Kanova prva žena in njegovi sodelavci pri časopisu). Navkljub kiksom, ki so bolj ali manj stvar gledalčevih preferenc, pa ima Citizen Kane zasluženo svoj prostor med filmskimi klasikami in je testament neustavljivi ustvarjalni moči enega najbolj karizmatičnih filmarjev vseh časov.

V 50. letih minulega stoletja so bili vojni filmi še vedno podvrženi poveličevanju idealov herojstva in časti, delno tudi v namene prebolevanja družbenih travm po koncu brutalne 2. svetovne vojne, ki je zahtevala na milijone življenje. Toda legendarni Stanley Kubrick se je po začetnih izletih v žanrih dokumetarnega filma in noir kriminalk odločil, da v zlatem obdobju herojskih vojnih epov postreže z minimalistično, absurdno realistično in kot britev ostro protivojno moralko Paths of Glory, posneto po istoimenskem romanu Humphreyja Cobba. Zgodba se odvija za časa 1. svetovne vojne oz. v objemu umazanih obrambnih jarkov francoske vojske, ki s strani neizprosnega generala Mireauja prejme nemogoč ukaz; direktni napad na pomembno strateško točko, ki pa bi po mnenju preudarnega polkovnika Daxa (Kirk Douglas) zahtevala mnogo življenj vojakov za prazen nič. Ko se napad izkaže za popolno polomijo, vrh francoske vojske z Mireaujem na čelu naključno izbere tri vojake in jih obtoži odgovornosti za nastalo situacijo. Tehnično gledano, je Paths of Glory vojni film, vendar je takšna oznaka zanj skorajda krivična, saj ne bi mogel biti bolj protivojni; Kubrick se s svojo značilno samozavestno in brezkompromisno umetniško držo močno distancira od žanrskih klišejev in postreže s tudi za današnje čase brutalno realističnim portretom nekoliko drugačne vojne oz. vojne v ozadju, ki ne poteka na bojišču, temveč izpostavi ranljivost posameznika v primežu neusmiljenega kolesja vojaških režimov. Zato ne preseneča, da se glavnina dogajanja odvija v notranjosti obrambnih jarkov, sodnih dvoran in vojaških zaporov, osrednji liki pa so zgolj nedolžne šahovske figure v igri tragičnega absurda. Paths of Glory je tako film brez klasičnih spopadov med zavezniki in sovražniki, saj se osredotoča na “sovražnike” v vseh nas in na nemočne žrtve vojaške propagande, patetičnih idealov in utopičnega heroizma. K temu dodajmo še za Kubricka značilno tehnično izpiljenost, njegov občutek za grenko ironijo, odlične igralske predstave in neusmiljeno hladen ton, ki še dodatno izpostavi absurdnost dogajanja, končni rezultat pa je prvorazredna moralka, ki je danes enako glasna in udarna kot pred več kot 50. leti.