Legendarni Stanley Kubrick je bil v začetku 70. let že prepoznan kot samosvoj, trmast in provokativen filmski umetnik, ki je znal občinstvo enako močno očarati kot tudi zmesti. Toda skoraj nihče ni bil pripravljen na šok, ki ga je Kubrick pripravil leta 1971 s filmom A Clockwork Orange, posnetem po istoimenskem romanu Anthonyja Burgessa; distopična kriminalna drama je namreč ob izidu dvignila ogromno prahu zaradin izredno grafičnih prizorov nasilja in bila v več državah celo prepovedana. Takšen odziv je sicer razumljiv, saj je A Clockwork Orange film, ki bo pošteno zamajal gledalčeve poglede na svet in ga soočil z neprijetnim dejstvom, da je lahko boj proti nasilju bolj brutalen in neizprosen kot nasilje samo; to na lastni koži izkusi Alex DeLarge (nepozabno zlovešči Malcom McDowell), ki v distopični Britaniji vodi tolpo anarhističnih sociopatov, kateri uživajo v pitju mlečnega mamila in izvajanju nasilja nad šibkejšimi od njih. Ko Alex in njegovi banditi vlomijo v vilo pisatelja in njegove žene, kjer njega pretepejo do onemoglosti, njo pa posilijo, se za glavnega (anti)junaka začnejo težave; zaradi vandalizma je poslan v zapor in podvržen prevzgojni terapiji, ki bi ga ozdravila apetitov po nasilju. Do te točke se Kubrickov film odvija kot klasična zgodba o barabi, ki gre v zapor in se tam na novo rodi, vendar pa je A Clockwork Orange zamišljen kot inteligentna groteskna satira o krhkosti posameznika pri soočanju s sistemskimi zlorabami in spornimi metodami t.i. “obratne psihologije”; ki lahko navkljub dobrim namenom povzroči popolnoma kontra učinke. S pomočjo odličnih igralskih predstav, zlovešče hladne vizije prihodnosti, brezkompromisnega prikaza brutalnosti vseh oblik nasilja (od golega fizičnega pa vse do sistemskega) ter roganja konvencionalni psihologiji je Kubrick ustvaril večno mojstrovino.

Ko je v začetku 80. let na velika platna prispel Indiana Jones, sloviti arheolog s kavbojskim klobukom, bičem in že kar otročjo željo po norih avanturah, se sprva ni nihče zavedal, da bo tako hitro zrastel v popkulturni fenomen. Jones v nepozabni igralski kreaciji Harrisona Forda še danes ohranja status filmske ikone, ki tudi po 40. letih od izida filma Raiders of the Lost Ark uspešno kljubuje zobovju časa in ne kaže nobenih znakov zastarelosti. To sicer ni presenetljivo, saj je režiser Steven Spielberg leta 1981 ustvaril popolno akcijsko avanturo za vse generacije. Avanturo, ki je dovolj zabavna, razigrana in divja, da navduši mlado ter hkrati dovolj kompleksna, odrasla in nasilja, da jo odrasli gledalci ne bodo dojemali kot preveč pomehkuženo. Film je postavljen v zadnja leta pred začetkom 2. svetovne vojne in pošlje Jonesa na razburljivo potovanje okoli sveta, da bi odkril starodavni artefakt, ki ga hkrati v svoje roke želijo dobiti nacisti z željo po pridobivanju neomejene moči. Okvirna zgodba je resda nekoliko klišejska, toda to ni niti najmanj moteče, saj Raiders of the Lost Ark gledalcu dostavi tako visoko stopnjo suspenza, akcije in humorja, da lahko mirne volje konkurira mnogim sodobnim večmilijonskim hollywoodskim spektaklom. Tisto, kar prvi film o Indiani Jonesu dviga nad povprečno akcijo, je predvsem to, da ob vsej razbruljivi akciji, hitremu tempu in eksplozivnih šalah ne pozabi na srce in tako vlije visoko dozo življenja tako zgodbi kot njenim likom, ki so venomer simpatični (pa naj bodo dobri ali zlobni), neprestano menjavanje lokacij pa prav tako ne zmoti ritma filma, ki venomer ohranja primerno hitrost ter poskrbi, da dve uri mineta kot bi mignil. Raiders of the Lost Ark ni zgolj strašansko zabaven in razbruljiv tobogan, ampak vzoren primer blockbusterja, ki zna biti enako prepričljivi kot pretiran cirkus ali kot struna napeta pustolovščina za vse generacije.