Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

The Night of the 12th' Cannes Review: Dominik Moll's Taut Cop Drama – The Hollywood Reporter

Francoska kriminalna drama The Night of the 12th izhaja iz predpostavke, da vsak policijski preiskovalec tekom svoje kariere neleti na primer, kjer ga vsaka sled odpelje v slepo ulico, uradne preiskave ter rutinska zasliševanja osumljencev pa kmalu nadomestijo mnoge neprespane noči in obsedenost z iskanjem krivca. Ob tak primer trči Yohan Vives, ambiciozni vodja kriminalne enote v francoskem Grenoblu, ki s svojimi sodelavci na mizo prejme okrutni zločin; v noči 12. oktobra je zamaskiranec napadel in zažgal 21 – letno Claro. Preiskava že kmalu po začetku zaide v slepo ulico, osumljenci se vrstijo eden za drugim (povečini Clarini bivši fantje, ki so do nje gojili konfliktna čustva, eden od njih pa je celo sestavil rap pesem o tem, kako jo bo zažgal), lokalna skupnost je vse bolj nervozna, poleg tega pa začnejo osebne težave razjedati tudi člane Vivesove ekipe. The Night of the 12th je zvito strukturirana kot t.i. proceduralna policijska detektivka, kjer se gledalec preko dobro zrežiranih prizorov rutine preiskovalcev (od tipkanja poročil pozno v noč do neskončnega zasliševanja osumljencev) skupaj z glavnimi junaki ujame v blodnjak hladne birokracije in ponavljajočih se policijskih postopkov, ki povečini ne pripeljejo nikamor. Naturalistična igra, zgodbi primeren počasen tempo in zadušljiva, skorajda sterilna noirovska atmosfera uspejo dogajanju dodati še več nujne avtentičnosti in grobega realizma, ki za emocionalni učinek ne potrebuje za lase privlečenih razpletov in melodramatičnih vložkov. Toda nekje na polovici kmalu postane jasno, da The Night of the 12th v sebi nosi bistveno globje družbeno sporočilo, ki presega okvirje klasične policijske detektivke; pred gledalčevimi očmi se namreč razgalja tragičen potret odnosov med moškimi in ženskami in kako družba še vedno opravičuje femicide ali pa skuša najti bedne izgovore za njihov obstoj. In četudi gledalcu postane kmalu jasno, da film ne bo prinesel odgovorov, ki jih išče, je The Night of the 12th še vedno močna, napeta in tragična policijska drama, ki jo zlepa ne bo pozabil.

50. in 60. leta so bila za slovenski film zelo živahna, še posebej v okviru žanra partizanskega filma, ki je bil – navkljub subtilnemu povojnemu propagandnemu učinku – močno priljubljen pri občinstvu, nenazadnje je bil namenjen krepitvi patriotskega duha in poudarjanju pomembnosti zapuščine NOB. Ne joči, Peter režiserja Franceta Štiglica spada v to kategorijo filmov, vendar pa za razliko od večine ni zaznamovan z resnobnim in temačnim vzdušjem, temveč je sproščena mladinska komedija, ki navkljub vojnemu ozadju ostaja venomer navihana in optimistična. Zgodba je že skoraj ponarodela, dva partizanska minerja (Lojze Rozman in Bert Sotlar), ki potrpežljivo čakata na svojo prvo veliko “akcijo”, morata na osvobojeno ozemlje pripeljati tri vojne sirote, med drugim tudi navihanega (in občasno nadležnega) Petra, ki skupino pogosto zaplete v številne zabavne kot tudi napete prigode. Od vseh slovenskih partizanskih filmov je Ne joči, Peter pri gledalcih daleč najbolj priljubljen in ne brez dobrega razloga; klasični zaplet, ki se dotika tudi spopadov med partizani in okupatorjem, je začinjen z odličnim humorjem, fenomenalnimi igralskimi predstavami (poleg Rozmana in Sotlarja pozornost ukrade tudi Zlatko Šugman kot nerodni partizan Dolfe s prekratkimi hlačami in bebavim obrazom) za domače razmere vznemirljivimi akcijskimi prizori in še posebej ponarodelimi dialogi (prizor, kjer Peter ob pogledu na nemškega vojaka, ki pade v luknjo, nedolžno vpraša: “A si ti tut not padu?”, upravičeno velja za enega od klasičnih trenutkov v zgodovini slovenskega filma). Film nesramežljivo smeši okupatorja in ga dostikrat prikaže kot nesposobnega, kar pa zgodbe ne oropa napetosti, še posebej v zadnji tretjini, kjer je humor potisnjen ob stran in je dogajanje bistveno bolj akcijsko oz. v stilu klasičnega partizanskega filma. Zapletu primerno je zgodba precej neverjetna in vključuje ogromno srečnih naključij, toda tudi to pretiravanje je del šarma, ki film Ne joči, Peter dviguje nad povprečje in med ene najboljših slovenskih filmov vseh časov.