Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

El Mariachi, gverilski celovečerni prvenec slovitega Roberta Rodrigueza, je eden od tistih filmov, katerega razmere nastajanja je nemogoče ločiti od končnega rezultata; pričujoči film je namreč esenca mikroproračunskega DIY (naredi sam) izdelka, katerega pogajanjata predvsem kreativnost in odkrita strast do filmskega ustvarjanja, ker je v današnjem času vse bolj brezdušne in generične hiperprodukcije nekaj, kar je vredno občudovanja. Kot je že nasploh znano, se je Rodriguez za film El Mariachi dobesedno razdal (med drugim je denar za snemanje pridobil preko sodelovanja pri medicinskem eksperimentu) in končni izdelek je nepopoln in okoren, vendar hkrati strasten in eksploziven neo-western o glasbeniku, ki si skuša poiskati delo v majhnem mehiškem mestecu, pri tem pa ga lokalna tolpa zamenja za morilca, ki v kovčku za kitaro namesto inštrumenta hrani orožje. Če smo povsem pikolovski, je El Mariachi film z mnogimi napakami, štorastimi prizori, amatersko igro in luknjami v zgodbi, toda znova se je treba obesiti na dejstvo, da je Rodriguez film posnel za pičlih 7.000 dolarjev (Rodriguez je film režiral, spisal, produciral, zmontiral in zanj celo ustvari posebne učinke) in uspel ustvariti dinamično, zabavno in s suspenzom nabito moderno kavbojko, ki ohranja zadovoljiv tempo, ohrani estetiko klasičnih špageti westernov in hkrati tlakoval pot svetu filmskega undergrounda, ki je iz nič ustvaril veliko. Duhoviti western, ki je občinstvu serviral ikonično podobo osamljenega in mrkega možakarja, ki enako spretno igra na kitaro kot tudi pobija malopridneže.

Scott Thompson, bolj znan po umetniškem imenu Carrot Top, je bil eden najbolj čudaških in (pričakovano) priljubljenjih komikov 90. let, saj so njegovi nastopi temeljili na razkazovanju čudaških (in povečini nepraktičnih) pripomočkov. Njegova skoraj surrealna stand-up rutina je prepričala kravatarje v Hollywoodu, ki so skušali unovčiti komikovo priljubljenostjo s filmom Chairman of the Board. Investicija se je izkazala za usodno napako, saj je film neslavno pogorel tako pri kritikih kot gledalcih (film je stal sedem milijonov dolarjev, povrnil pa je skromnih 300 tisoč), posledično pa je tudi Topova kariera skrenila v slepo ulico, kar pa je – pa naj se to sliši še tako hudobno – edino pravilno. Topova zmagovalna formula razkazovanja čudnih izumov je namreč dobro funkcionirala kot nekajminutni skeč, nikakor pa njegova prezenca in smisel za humor nista bila dovolj močna za celovečerni film. Rezultat tega je razvlečeni, dolgočasni, imbecilni in nedomiselni izgovor za film, ki združuje vse najslabše elemente komedij iz 90. let; debilne in ponavljajoče šale, kartonski liki brez osebnosti, za lase privlečena in obupno predvidljiva zgodba ter nakopičena zbirka klišejev, katerih se je občinstvo naveličalo že v času izida pričujočega filma. Ne pomaga niti to, da je Top precej slab igralec z neobstoječo karizmo in smislom za humor, ki nerodno skače med otročjimi debilizmi in vulgarnimi šalami za odrasle. Chairman of the Board je tudi eden od tistih filmov, ki se oklepa ponavljajočega zapleta o totalnem tepcu, ki po spletu neumnih naključij postane junak in si za trofejo vzame lepo žensko (Courtney Thorne-Smith, ki je zaradi tega filma zapustila izredno popularno žajfnico Melrose Place in odločitev zelo hitro obžalovala), medtem ko gledalci nimamo posebnega razloga, da bi nam moralo biti mar za osrednji ali katerikoli drug lik v filmu. Chairman of the Board je resnično obupen film, ki ne bi smel obstajati.