Metronom (2022)

Rating: 8 out of 10.

Bukarešta, jeseni 1972. Sedemletna vladavina romunskega predsednika Ceausescuja se je spremenila v komunistično tiranijo, ki med drugim želi zavarovati mladino pred “škodljivimi” vplivi zahoda. Slednjega v filmu Metronom simbolično predstavlja med mladimi priljubljena radijska postaja, ki predvaja glasbo izvajalec kot sta Jimi Hendrix in The Doors. V primežu hladnega in jeklenega režima pa se rojeva ljubezenska zgodba; občutljiva najstnica Ana se sooči z dejstvom, da se bo njen fant izselil iz države, poleg tega pa dekle med obiskom prepovedane zabave s svojimi vrstniki pristane v prostorih policijske postaje, kjer ji postavijo ultimat; izdati mora svoje prijatelje, v nasprotnem primeru pa je grozi zaporna kazen. Metronom jezdi na t.i. romunskem novem valu, katerega filmi pogosto prepletajo globoko osebne zgodbe in kritične poglede na železno roko preteklega komunističnega režima in v primeru filma režiserja in scenarista Alexandruja Belca je osrednji motiv ljubezen oz. bolje rečeno; prepovedana ljubezen. Četudi se zdi, da je ta motiv že dodobra zlajan, ga Belc osveži s tem, da zgodbo o mladih zaljubljencih ne polni s sentimentalizmom ter naivnostjo, temveč jo tudi v redkih sladkih trenutkih začini s trpko resničnostjo političnega nasilja ter paranoje, ki uničuje krhko mladost glavnih junakov. Film hkrati zaznamujejo tudi čudovito minimalistična fotografija, naturalistična igra ter premetena kontrastna struktura zgodbe, ki se v prvi polovici odvija skoraj kot sladka romantična drama, vendar pa v nadaljevanju nemudoma pridobi bolj temačne in pretresljive momente. Metronom je enako preprost kot tudi kompleksen film, ki bo gledalcem nedvomno stal v trajnem spominu.

Pr’ Hostar 2‰ (2022)

Rating: 4 out of 10.

Pr’ Hostar je leta 2016 postal najbolj gledan slovenski film v samostojni državi, kar je po svoje razumljivo; poleg odličnega in intenzivnega marketinga je film s svojim preprostim in straniščnim humorjem ciljal na širšo publiko, pa četudi je bil končni izdelek s tehničnega in vsebinskega vidika močno pod povprečjem. Vmes si je ekipa vzela dobrih šest let premora in po lastnih besedah z nadaljevanjem Pr’ Hostar 2‰ želela ustvariti na vseh nivojih boljši film od predhodnika (kar niti ni tako zahtevna naloga, če smo pošteni), kar je vsekakor pohvalno. So se torej fantje kaj naučili iz svojih preteklih napak in ustvarili dobro komedijo? S tehničnega vidika je film vsekakor napredek, saj so režiser Luka Marcetić in ekipa uspeli osvojiti ravnanje s kamero, postavljanjem kadrov, zvokom in ostalimi podrobnostmi in s tega vidika je film gledljiv; daleč od presežka in še vedno poln amaterskih napak, vendar kompetentno zapakiran izdelek. Žal pa je Pr’ Hostar 2‰ toliko slabši na ravni vsebine, kjer se zdi, da fantje še vedno niso sposobni ustvariti koherentne zgodbe in zanimivega konflikta. Na hitro spacana zgodba o ponovnem odprtju “najlepšega hotela pod Alpami” je namreč po globini in domiselnosti na ravni prvega osnutka scenarija, ki pri večini filmarjev običajno roma v smeti. Tako kot pri prvem delu pričujoči film uspe na vsake toliko časa dostaviti kakšno hudomušno domislico ali dobro šalo, vendar pa okoli teh nameče ogromno mašila in prizorov, ki so v film vstavljeni zgolj za raztegovanje že tako skromne dolžine 80. minut. Še najbolj pa zmoti to, da film v prvi polovici skuša zgraditi temelje za nekakšno zgodbo, katero pa nikoli ne uspe razviti v neko smiselno zaokroženo celoto. To je še posebej očitno v zadnji tretjini filma, kjer se zdi, da je fantom enostavno zmanjkalo domislic in v zgodbo namečejo vse možne ideje v upanju, da bo katera od njih funkcionirala. Pr’ Hostar 2‰ je resda neškodljiv film za pregajanje dolgčasa, toda bil bi že skrajni čas, da fantje med snamenjem namenijo pozornost še čemu drugemu kot zgolj serviranju lenobnega humorja.