Targets (1968)

Rating: 9 out of 10.

Režijski prvenec Petra Bogdanovicha je brez dvoma eden najbolj radikalnih filmov 60. let, ki je nonšalantno razbil iluzije o miru in ljubezni tedaj že rahlo utrujene hipijevske subkulture ter vizionarsko napovedal prihod “nove” nasilne Amerike. Bogdanovich se s filmom Targets loteva portreta Amerike, ki je ponižno in fanatično podvržena glorifikaciji orožarske kulture in absurdnega nasilja brez globjih motivov, kar je v 60. letih morebiti še zvenelo kot manjša grožnja, toda danes je ta postala nova, strašljiva realnost. Film, ki ga je Bogdanovich posnel na prošnjo legendarnega producenta Rogerja Cormana, potem ko je ta ugotovil, da mu ikonični Boris Karloff dolguje dva snemalna dneva, je sestavljen iz dveh sprva medsebojno ločenih zgodb; v prvi gledalec spremlja ostarelega zvezdnika grozljivk Byrona Orloka, ki se navkljub negodovanju mladega režiserja in producentov odloči za upokojitev, vzporedno z njo pa poteka srhljiva pripoved o Bobbyju Thompsonu, navidez povsem običajnemu fantu iz idilične ameriške soseske, ki se na lepem odloči ustreliti svojo ženo in mater, nato pa krene na strelski pohod, kjer pod njegovimi streli padejo povsem naključno izbrane žrtve. Targets je glede na dejstvo, da se je moral Bogdanovich podrediti mnogim čudnim Cormanovim idejam (med drugim je moral uporabiti neizkoriščen material iz filma The Terror), enako genialen kot tudi frustriran film, saj bi v rokah manj drznega in veščega režiserja izpadel štorasto in nedomiselno. Na srečo temu ni tako; Targets brez večjih težav poveže obe omenjeni zgodbi v smiselno celoto in si za vezno temo izbere gledalčevo percepcijo groze, ki jo vidi v živo ali na velikem platnu. Srčika filma se namreč skriva v Orlokovem citatu: “Moje vrste grozljivke ni več grozljiva.” Z drugimi besedami; groza, ki je ljudi stresla do kosti v 30. 40. in 50. letih preko klasično grozljivk, bo nadomestila druga, človeška groza in ta je preko brutalnih Bobbyjevih dejanj še bolj pretresljiva, saj ne nosi globjih motivov in je v osnovi zgolj naključno in nesmiselno nasilje. Četudi se filmu pozna nizek proračun in zna igra biti na trenutke malce lesena, je Bogdanovichev triler Targets preveč jezen, glasen in radikalen, da mu gledalec ne bi prisodil vsaj vizionarskih kvalitet. Kočni rezultat je provokativen film, ki ohranja zdravo mero eksplotacije in političnega komentarja.

Jurassic Park: The Lost World (1997)

Rating: 7 out of 10.

Potem ko je Spielbergov dinozavrski ep Jurassic Park leta 1993 čez noč spremenil kolesje razvoja filmskih blockbusterjev in postal eden najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov, je bilo kakopak pričakovano, da se bo iz tega razvila franšiza oz. serija filmov, namenjena brezsramni molži denarja. Zato bi lahko cinično rekli, da je Jurassica Park: The Lost World res zgolj to; nepotrebno nadaljevanje odličnega prvega filma, ki se skuša osredotočati predvsem na akcijo, hitre pregone in razkazovanje orjaških dinozavrov, nad katerimi bodo najbolj navdušeni predvsem mlajši gledalci. Pa vendar bi takšna oznaka bila nekoliko krivična, saj se Steven Spielberg v svojem drugem izletu z dinozavri ne izkaže tako slabo, kot bi pričakovali; da, na prvi pogled bi lahko relki, da je The Lost World akcijsko orientirano nadaljevanje, ki se bolj ali manj požvižga na globjo karakaterizacijo likov, odlično spisane dialoge ter – za blockbustersko raven – presenetljivo globoko in poučno zgodbo na temo nevarnega eksperimentiranja z naravnimi procesi. Vse, kar je bilo v Jurassic Park veliko, je tu orjaško; več raznolikih dinozavrov, več pregonov in tekanja brez mesojedimi plenilci, več tiranozavrov in velociraptorjev (ki so bili zvezdniki prvega filma) ter celo ponesrečenega kopiranja King Konga in Godzille v zadnji tretjini, kjer dinozavri vstopijo v civilizacijo. Navkljub rahli površinskosti filma pa je The Lost World še vedno očarljiva, zabavna in adrenalinska akcijska pustolovščina z dobrimi igralskimi predstavami (izstopata predvsem Jeff Goldblum in Julianne Moore), še vedno strašljivo prepričljivimi videzi dinozavrov ter nekaterimi kot struna napetimi prizori, ob katerih še danes gledalcem zastane dih. Seveda drži, da film The Lost World niti približno ni tako prelomen in vrhunski kot njegov predhodnik, toda za ljubiteljske orjaških plazilcev bo več kot primeren kandidat za kvalitetno preganjanje dolgčasa.