Splav je ena od tistih družbenih tematik / problematik, ki vztrajno delijo javnosti na njegove zagovornike kot tudi goreče nasprotnike. Je splav načrtovan umor zarodka ali pa ima ženska pravico do svobodnega odločanja glede tega, kaj bo počela s svojim telesom? Na prvi pogled se zdi, da pretresljiva francoska drama Happening, posneta po istoimenskem romanu Annie Ernaux, zavzame stališče zagovornikov splava, vendar pa temu ni povsem tako. Še več; reči, da je pričujoči film režiserke in scenaristke Audrey Diwan, nekakšen propagandni pamlet za pro-abortus občinstvo, bi bilo izredno površno in žaljivo. Film je postavljen v leto 1963 in spremlja tragično zgodbo francoskega študentke Anne, ki nepričakovano zanosi, vendar pa (še) ni pripravljena postati mati, zato načrtuje splav. Toda v 60. letih je splav v Franciji ne zgolj prepovedan, ampak velja za tabu temo, o kateri ljudje niti potihem ne upajo govoriti, zato mora Anne najti nezakonite načine za izvedbo tveganega posega, hkrati pa svojo nosečnost skriti pred vrstnicami, starši in nesojenim partnerjem. Filmov na temo splava je sicer, toda Diwanin Happening spada med najbolj radikalne, boleče in srce parajoče prikaze omenjene problematike, še posebej zato, ker ne zavzame nobenega stališča, temveč s skoraj hladnim realizmom ter premeteno odsotnostjo prikaže notranjost stisko glavne junakinje (to upodobi fenomenalna Anamaria Vartolomei), ki se večino filma vrti v začaranem krogu zavračanja, izdaje ter strahu pred odločitvijo, zaradi katere se jih lahko življenje obrne popolnoma na glavo. Kot že rečeno; film ne obsoja ali pokroviteljsko poveličuje Annine odločitve, ampak razkrije eno od žalostnih dejstev, katerega mnogo nasprotnikov splava ne spredvidi. In to dejstvo je; tudi če splav prepovemo, se bo izvajal še naprej, le da bodo morali ženske iskati rešitve na tvegane načine, ki jih lahko stanejo tudi življenja. In Happening ta vidik predstavi na brutalen, neusmiljen ter radikalno surov način, s tem pa gledalec postavi pred neprijetna spoznanja o tem, da o problematiki splava morebiti ne ve toliko, kot je sam sprva prepričan. Happening je filmska različica kričanja na pomoč, ki se postavi na stran žrtve, vendar pri tem ohranja kritično distanco ter sofisticirano držo.

Belorusija, leta 1943. Dežela je opustošena zaradi brutalne okupacije nemških oboroženih sil in sredi tega nečloveškega kaosa se znajde mladoletni Flyora, ki se navkljub gorečemu nasprotovanju svoje matere pridruži partizanskemu odporniškemu gibanja. A kot naiven najstnik se Flyora niti ne zaveda tragične cene njegove sprva entuziastične odločitve; kmalu zatem je namreč vržen v mučno potovanje skozi belorusko apokalipitično pustinjo, kjer vladajo lakota, brezizhodnost, požgane vasi ter sadistični mazohizem nemške vojske, ki zvesto sledi führerjevemu načrtu iztrebljanja vsega, kar se zoperstavi t.i. višji arijski rasi. Come and See je primer sovjetskega filma, ki je bil žal vrsto let podvržen strogi cenzuri (režiser in scenarist Elem Klimov je film snoval dolgih osem let), svojo zasluženo veljavo pa je pridobil šele mnogo let kasneje. Da je film ob izidu dvignil ogromno prahu, ni presenetljivo; Klimova vizija druge svetovne vojne – ki je bila dotedaj v filmih že dodobra obravnavana – je namreč zanimiva kombinacija dveh navidez nerazdružljivih stilov; umazanega, brutalnega in krvavega naturalizma ter surrealnega, apokaliptičnega vzdušja, zaradi katerega se film na več mestih približa žanru grozljivke kot pa klasične vojne drame. Klimova mojstrovina, ki je tako s tehničnega kot vsebinskega vidika čisti umetniški presežek, ne odvrača pogleda od brutalnosti vojnega opustošenja, hkrati pa želi pri gledalcu zbuditi občutke tesnobe in brezizhodnosti na inovativne načine; “vohunska” kamera neprizadeto potuje po kraju dogajanja in hladno beleži mučenje in nasilje nad civilnim prebivalstvom, igralci pogosto strmijo naravnost v kamero in na subtilen način komunicirajo z gledalcem, k še bolj morečemu vzdušju pa pripomore izvrstna kombinacija klasične Mozartove glasbe in temačne ambientalne glasbe Olega Yangchenka. Za konce velja še omeniti izvrstno ekspresionistično igro, še posebej Alekseia Kravchenk v glavni vlogi, katerega preobrazba iz nedolžnega dečka v travmatizirano čustveno razvalino je naravnost osupljiva. Come and See je film, ki je bil pred svojim časom in še danes ostaja nepresežena filmska umetnina in najbolj brutalen, iskren in morbidno čaroben antimanifest vojni norosti.