Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Dobrodošli v klub 27. Skorajda mitološki klub, katerega mnogi umetniki niso zapustili živi, pričaka tudi mlado slikarko Evo (Liza Marijina), ki ne ve, kaj bi sama s sabo; ustvarjalni navdih se ji duši pod težo alkohola, drog in ponočevanja, je priložnostna ljubica svojega mentorja, stanovanje si deli z dobrosrčnim dilerjem in hiperaktivno in promiskuitetno cimro, ki lepega dne naznani, da se seli v Berlin, poleg finančnih težav pa jo pestijo tudi grenko spoznanje, da ji že tri mesece zamuja menstruacija. Prasica, slabšalni izraz za žensko, celovečerni prvenec režiserke Tijane Zinajić in scenaristke Ize Strehar, bi na najbolj preprost način opisali kot alternativno romantično komedijo, ki s seboj prinaša zvoke domačega indie rocka, punka in elektronike, hkrati pa močno diši po urbanem okolju, kjer se človek hkrati išče kot tudi izgublja. Film sicer potegne nekatere vzporednice s komedijo Ne bom več luzerka, le da je še bolj odrezav, ciničen, na trenutke že kar umazano realističen in celo radikalen, saj nonšalantno postavi ogledalo patriarhalni družbi, ki žensko obravnava kot prasico, če ta stopa izven okvirjev stereotipne podobe čustveno nestabilne gospodinje, ki skrbi za otroke in doma čaka na prihod moža. Nekaterim gledalcem se bo morebiit takšen pristop zdel preveč direkten in vulgaren, toda Zinajićeva in Streharjeva zgolj iskreno in brez dlake na jeziku spregovorita o tegobah sodobne ženske, ne da bi ob tem zveneli pokroviteljsko ali sentimentalno. Za to se velja zahvaliti predvsem odlični igralski zasedbi, kjer blesti predvsem očarljivo kaotična Liza Marijina v glavni vlogi ter pogosto pikrimi in z uličnim slengom obarvanimi dialogi. A tisto, kar bo gledalce morebiti najbolj presenetilo je to, da kako “neslovensko” film deluje; živahen tempo, spretna montaža, odličen izbor sodobne indie rock glasbe ter močan vonj po modernosti predstavljajo protipol pogosto statičnim slovenskim filmom. Prasica, slabžalni izraz za žensko zaradi svojega “radikalnega” pristopa morebiti ne bo pogodu vsakomur, toda hkrati gre za film, ki izvrstno lovi ravnotežje med komercialno všečnim in umetniškim izdelkom.

Na prvi pogled se zdi, da je film Mary Reilly vseboval vse ključne elemente formule uspeha; predstavljal je vnovično sodelovanje med režiserjem Stephenom Frearsom ter igralcema Johnom Malkovichem in Glenn Close, ki so skupaj zakrivili romantično klasiko Dangerous Liaisons, glavno vlogo pa je prevzela Julia Roberts, tedaj ena od najbolj vročih filmskih zvezd na planetu. Toda govorice o težavni produkciji ter pogostih konfliktih med Robertsovo in Malkovichem so filmu prinesle mnogo negativne publicitete, kar se je posledično pokazalo pri odzivu kritikov in občinstva; prvi so film raztrgali, drugi pa množično ignorirali, saj je v blagajne prinesel skromnih 12 milijonov dolarjev, kar je izredno malo v primerjavi s 47 milijonskim proračunom. Na tej točki se kakopak postavlja vprašanje, če je Mary Reilly film, ki si je resnično zaslužil takšen odziv ali pa je nerazumljena mojstrovina. Odgovor je; ne prvo ne drugo. Film, posnet po romanu pisateljice Valerie Martin, je svobodna adaptacija znamenite novele Strange Case of Dr. Jekyll and Mr. Hyde pisatelja Roberta Louisa Stevensona, kjer v ospredju nista priznani londonski zdravnik Henry Jekyll in njegov morilski alterego Edward Hyde, temveč mlada služkinja Mary Reilly, ki se po spletu okoliščin zaplete v nenavadno razmerje tako z Jekyllom in Hydom, seveda s pričakovanimi (in predvsem krvavimi) posledicami. Mary Reilly je zanimiv filmski eksperiment, ki si za izhodišče vzame razmišljanje o tem, kako nedolžnega in po naravi dobrega človeka vase povleče temačnejša, skorajda zverinska plat osebnosti osebe, ki nas hkrati odbija kot tudi neustavljivo privlači. Frears pri tem kakopak ni tako uspešen kot pri prejšnji kolaboraciji z Malkovichem in Closovo, vendar pa ima pričujoči film na svoji strani dovolj adutov, da se ne pogrezna vase; igralske kreacije so izvrstne, še posebej Robertsova z močno obrazno mimiko ter Malkovich, ki pa je rojen za vloge šarmantnih in trpečih kavalirjev, gledalcu v oči padeta tudi fenomenalna scenografija in vzdušna atmosfera meglenega in umazanega Londona, zgodba pa navkljub nekaterim nelogičnostim postreže z zanimivi vidiki človeške psihe in njene dualnosti v odnosu do dobrega in zlega. Mary Reilly je film z prednostmi in napakami, le da je slednjih bistveno manj v primerjavi s prvimi in je hkrati tudi ena boljših adaptacij Stevensonove mojstrske novele.