THX 1138 (1971)

THX 1138 | Lucasfilm.com

Rating: 7.5 out of 10.

George Lucas je ime, ki ga ni treba predstavljati, saj se je zavest moderne popkulture za vedno zapisal s svojo vesoljsko sago Star Wars, ki je leta 1977 postavila nove temelje v žanru komercialno usmerjene znanstvene fantastike in rodila eno najdonosnejših franšiz vseh časov. Toda čarobnost, barvitost, humor in razburljivost omenjene filmske uspešnice niso prisotni v njegovem celovečernem prvencu, distopični ZF drami THX 1138; svet, ki ga pričujoči film predstavi, je namreč hladen, sterilen, krut in urejen po zgledu najbolj strogih totalitarnih režimov. Čustva, spolnost in družina so teme, o katerih se ne sme govoriti, ljudje so redno omamljeni z drogami, ki zatirajo emocije, red pa je vzpostavljen s strani policijskih androidov, izdelanih v tovarni, kjer je zaposlen tudi glavni junak filma THX 1138 (Robert Duvall). Ko ta začne podlegati svojim nagonom in se zaplete v erotično razmerje s sostanovalko LUH, se znajde pod drobnogledom oblasti, ki ga želi strogo kaznovati, toda v THX 1138 se poleg strasti zbudi tudi želja po uporu. THX 1138 je v osnovi še ena “orwellovska” drama, postavljena v totalitarno distopično resničnost, ki potegne ogromno vzporednic z mehanizmi diktatur, še posebej fašizma in nacizma, estetska podoba sveta pa je namerno sterilna, hladna in zaznamovana z barvo “odsotnosti” oz. belo. Lucas za razliko od Orwella ali pa – če že govorimo o filmskih distopijah – Kubricka v klasiki A Clockwork Orange ni obremenjen s političnimi / družbenimi komentarji, ampak venomer ostaja zasidran v ironično intimni zgodbi o zatiranem posamezniku, ki se znajde v notranjem spopadu z lastnimi občutji, kar bo za nekatere dobrodošel pristop, spet druge pa bo zmotilo, da so svet in njegovi liki preveč hladni in enodimenzionalni, da bi do njih gojili kakšna pristna čustva. Ta hladnost je sicer namerna in filmu ne škoduje, temveč še bolj izpostavi grozljivost diktatur, ki zatirajo drugačnost, hkrati pa Lucas v slabi uri in pol ustvari vesolje, ki je nenavadno fascinanten, pa četudi neraziskan. Odlične igralske predstave, mamljiva atmosferična glasba in potrpežljiv tempo uspejo zakriti nekatere Lucasove začetniške napake in upam si reči, da je THX 1138 eden od njegovih boljših, če ne celo najboljših filmov v karieri.

The Piano Teacher (2001)

The Piano Teacher (2001) directed by Michael Haneke • Reviews, film + cast  • Letterboxd

Rating: 7.5 out of 10.

Če bi lahko opisali filme razvpitega avstrijskega filmarja Michaela Hanekeja s kakšnim citatom, bi bil najbolj primeren: “Opustite upanje vsi, ki vstopate.” Hanekejevi filmi niso namenjeni kratkočasenju in zabavi, temveč se pogosto zazrejo v osrčje številnih tabu tematik kot so seksualna represija, sadizem in celo incest. Vse te tematike združuje erotična drama The Piano Teacher, eden od njegovih najbolj provokativnih in temačnih filmov, posnetem po istoimenskem romanu pisateljice Elfriede Jelinek. V njem gledalec spremlja življenje Erike, sicer talentirane učiteljice klavirja, ki pa je hkrati čustveno hladna, zadržana in seksualno nepotešena; še vedno živi doma pri svoji ukazovalni materi, s katero tudi spi v isti postelji, pomanjkanje intime pa skuša nadomestiti s sprevrženimi sadomazohističnimi akti, voajerizmom ter bizarnimi fetiši, življenja pa ji še dodatno zaplete srečanje s privlačnim študentom Walterjem, s katerimi se spusti v avtodestruktivno razmerje. The Piano Teacher je vse prej kot prijeten film, saj se brezkompromisno spusti v “srce teme” človeške psihe in z zadržanim naturalističnim pristopom razgali praznino vsakdana modernega človeka, ujetega v primež potlačenih travm, ki so posledica njegovega represivnega okolja. Minimalistična uporaba glasbe, zadržana igra sicer odlične Isabelle Huppert ter surova obravnava sprevrženih seksualnih praks pomagajo Hanekeju, da ustvari za ogled izredno mučen in depresiven film s popolno odsotnostjo simboličnega upanja. In ravno ta pristop bo verjetno razdelil gledalce, saj se bodo nekateri na hladen ton film odzvali enako; hladno in nezainteresirano. Prav tako se zdi, da Haneke v določenih trenutkih nekoliko pretirava z nizanjem šokov, da ti v kombinacijo z rahlo teatralno igro dajejo vtis nenamerne komičnosti, kar je najbolj prisotno v neprijetnih prizorih spolnosti. A te “šibkosti” je treba vzeti v zakup, saj gre za izdelek filmarja, ki ne slovi po prilagodljivosti, strahu in pitanju gledalca z motivacijskimi mislimi. The Piano Teacher je film za gledalce z močnimi živci, ki na nepopustljivo grob način odpre vpogled v svet, ki so ga bogovi zapustili, saj zanj ni več nobene rešitve.