Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Madison in the movies: "Back to School," 32 years later | The Bozho

Rodney Dangerfield (s pravim imenom Jack Roy) upravičeno velja za enega najboljših stand up komikov vseh časov in za nenadomestljivega kralja humornih enovrstičnic, v katerih je mešal cinizem, samoironijo ter komično patetiko. Njegov smisel za humor je bil resnično edinstven in kot takega ga je bilo težko uspešno prenesti na veliko platno, še posebej, če se zavedamo nevarnosti, da lahko liki, ki jih igra Dangerfield, postanejo zgolj karikature za streljanje enovrstičnic ne pa lahko poistovetljive osebe z osebnostno globino. Na srečo je Back To School tiste vrste film, ki je Dangerfieldov šarm in talent uspel izkoristiti do maksimuma in ustvaril naivno, lahkotno in strašansko zabavno nostalgično komedijo iz 80. let. V njej spremljamo milijonarja Thortona Melonija, ki mu je bilo kot otroku zabičano, da brez izobrazbe ne bo dosegel v življenju ničesar, a navkljub temu uspe postati korporacijski gigant, ki včasih sploh ne ve, kam z denarjem. Ko njegov sin naznani, da bo pustil študij, se Thorton spomni nasveta iz otroških dni in se odloči za tvegan podvig; znova se vpiše na fakulteto in kot najstarejši bruc v zgodovini šole skuša sinu vliti veselje do študija in ga hkrati opomniti o pomembnosti izobrazbe. Četudi Back To School s seboj nosi pomembno moralno sporočilo o tem, da za pridobitev ustrezne izobrazbe ni nikoli prepozno, naj gledalec ne pričakuje pretirano globokega in kompleksnega filma; gre za povsem sproščeno filmsko razvedrilo, ki v prvi vrsti zabava z Dangerfieldovimi pogosto za počit smešnimi enovrstičnicami, njegovo klovnovsko obrazno mimiko ter odštekanimi nastopi stranskih likov (še posebej pokojni “kričeči” stand up komik Sam Kinison v vlogi zagretega profesorja zgodovine). Kar je posebej pohvalno, je to, da noben od likov ni pretirano karikaturen (resda pa jih večina prav tako ni posebej zanimivih) in da je humor topel in sofisticiran, o vulgarnosti in straniščnem izvabljanju smeha pa ni ne duha ne sluha. Back To School ima res za lase privlečeno zgodbo in neverjetne zaplete, toda za oboževalec pokojnega Dangerfielda je vsekakor obvezna roba.

Dara iz Jesenovca, zgodovinska drama o 10 – letni deklici, ki mora preživeti grozote zloglasnega hrvaškega koncentracijskega taborišča Jesenovac, je dvignila veliko prahu še pred uradnim izidom, kar je med drugim sprožilo tudi tragikomično vojno med hrvaškimi in srbskimi uporabniki portala IMDB, ki so zaradi obravnavane tematike filmu bodisi dvigali ali zbijali oceno. Da v tej virtualni vojni samega filma ni nihče dejansko videl, kakopak ni treba poudarjati in to znova služi kot žalosten dokaz o tem, da je Balkan še vedno zastrupljen s skoraj perverznim sovraštvom med narodi nekdanje skupne države in da se iz krvave polpretekle zgodovine nismo naučili ničesar. Če slednje ne bi držalo, potem bi film Dara iz Jesenovca dojemali kot opomin na grozote druge svetovne vojne, ne pa zgolj kot poligon za politične manipulacije in razpihovanje nacionalizma. Film je namreč v prvi vrsti zgodba o moči preživetja v okolju, kjer je vsak dan lahko tvoj zadnji; deklica Dara, ki je odlično odigra Biljana Čekić, skuša ohraniti dostojanstvo, pogum in ljubezen do bližnjega, pa četudi je priča grozotam, ob katerih nemalokrat pomisli, da je svet oropan humanosti in empatije. Režiser Predrag Antonijević prepriča z dobršno mero zgodovinske natančnosti in suverenim pristopom do obravnavanja sicer pogosto prezrtega poglavja hrvaške polpretekle zgodovine, hkrati pa film gledalcu ne prizanaša z brutalnimi (a na srečo ne eksplotacijskimi) prizori tako fizičnega in psihičnega nasilja nad taboriščniki s strani ideološko zaslepljenih ustašev. Mnogo prednosti filma pa ne pomenijo, da film Dara iz Jesenovca nima težav; verjetno največja je ta, da gledalcu pogosto narekuje, kako mora čutiti, pa četudi je to že jasno razvidno iz samega prizora. Pogosta uporaba pretirano melodramatične glasbe in približani posnetki prestrašenih otroških obrazov daje vtis rahle čustvene manipulacije nad gledalcem, nekoliko moteč pa je tudi srednješolski simbolizem (npr. če kdo od glavnih likov v zgodbi umre, smo priča njegovemu vstopu na vlak, ki ga odpelje v večnost), občasno nerodni dialogi in amaterska igra, zaradi katere film izpade preveč gledališko. Navkljub nerodnostim pa je Dara iz Jesenovca še vedno kompetentno narejen film na temo grozot, za katere si želimo, da se ne bi ponovile.