Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

The Matrix (1999) | "This FIlm Should Be Played Loud"

Verjetno je odveč poudarjati, da je The Matrix ob izidu postala velika uspešnica in obenem spremenila pravila igre v žanru akcijskih filmov. Vse, kar je sledilo po usodnem letu 1999, je želelo biti podobno pričujočemu akcionerju; kombinacija stiliziranega kung fu nasilja in eksistencialnih dilem o tem, koliko “resnična” je naša resničnost je bilo nekaj, kar je obnorelo tako kritike kot občinstvo. Naslovna matrica je bila zamišljena kot program, ki so ga po zmagi nad človeštvom izumili stroji z namenom ustvarjanja navidezne resničnosti za zasužnjene ljudi. V primežu te gigantske iluzije se znajde tudi heker Neo (Keanu Reeves), ki naveže stik s skrivnostno Trinity (Carrie Anne Moss) in Morpheusom (Laurence Fishburne), sicer člana odpadniškega gibanja, ki skuša uničiti matrico ter s tem oslabiti moč strojev. Glavnina filma sicer ni toliko posvečena boju med ljudem in stroji, temveč bolj Neovem samospoznavanju in sprejemanju usode mesijanskega bojevnika, ki bo povedel ljudstvo v zmago, njegova odisejada pa je pospremljena s cyberpunk estetiko, izpiljeno vizualno podobo in osupljivimi akcijskimi prizori, ki temeljijo na izročilu kung-fuja in premišljeni uporabi slow-motion tehnike. Kombinacija vseh teh elementov deluje presenetljivo dobro in ustvari intelektualni blockbuster, ki gledalca polni z adrenalinom kot tudi natrenira njegove male sive celice. Pa vendar je The Matrix primer filma, kjer stil občutno prevladuje nad vsebino in ni niti približno tako inteligenten in premeten kot mu mnogi priznavajo; če pustimo ob strani nekoliko leseno igro, za lase privlečene zaplete in neprepričljivo romanco med Neom in Trinity, je glavna težava filma ta, da zelo površno in poenostavljeno obrazloži svoj koncept, kar sproži cel kup vsebinskih lukenj in neodgovorjenih vprašanj. Tako ni nikoli pojasnjeno, kakšne negativne posledice pusti matrica na ljudeh in kaj točno želijo uporniki proti strojem doseči s svojim odporom, glede na to, da se film odvija v povsem uničeni postapokaliptični prihodnosti z minimalnimi pogoji za preživetje, ki pa jih matrica ponuja. The Matrix je vsekakor nadpovprečno dober akcijski spektakel, katerega globino in kompleknost pa je treba jemati z močno rezervo.

Cuties (2020) directed by Maïmouna Doucouré • Reviews, film + cast • Letterboxd

Mladinska drama Cuties francoske režiserke in scenaristke Maïmouna Doucouré ob izidu sprva ni dvigovala veliko prahu in bila deležna bolj ali manj pohvalnih ocen. Stvari so se začele konkretno zapletati šele, ko je film pod svoje okrilje vzel Netflix in s precej ponesrečenim marketingom sprožil val ogoročenja med javnostjo, kar je posledično vodilo do kar 9 milijonov preklicanih naročnin za omenjeno platformo. Razlog za takšen množični odpor so bile obtožbe, da je film nekakšna pedofilska promocija, ki pod krinko umetnosti seksualizira mladoletnice in njihovo vulgarno obnašanje dojema kot način izražanja osebne svobode. Glavna junakinja je namreč 11 – letna Amy, francoska priseljenka iz Senegala, ki se na prehodu iz otroštva v najstniško obdobje spoprijatelji s skupino deklet, ki se želijo prijaviti na plesno tekmovanje, vendar se uporniška Amy kmalu znajde razklana med strogimi pravili afriške kulture in željo po zbujanju pozornosti med svojimi vrstnicami. Film bi lahko sicer označili za tipično zgodbo o odraščanju, vendar se hkrati osredotoča tudi na težaven položaj mladih deklet, ki so vpeta v strogo patriarhalno urejeno družbo, hkrati pa bi rada okusila osebno svobodo, čeprav tudi ta za seboj povleče nemalo težkih posledic. So zgražanja nad filmom Cuties upravičena? Niti ne; drama ne seksualizira glavnih junakinj, ampak jih zgolj postavlja v težavno obdobje odraščanja, ko bi kot male punčke rade postale ženske, čeprav za to sploh še niso pripravljene. Vse, kar vidimo, je žal del naše vsakdanjosti in če se bomo venomer obračali stran od problemov, se ti ne bodo razrešili. Škoda le, da Cuties, ki je sicer dobro odigran in kompetentno posnet izdelek, ne bo močno prispeval k boljšemu razumevanju omenjene problematike, saj na mestih, ko bi lahko serviral jasno in glasno družbeno sporočilo, preprosto obmolkne in pusti vse viseti v zraku. Nasploh se zdi, da so zgodba in liki filma premalo raziskani in poglobljeni, ne pomaga pa niti to, da so prizori, kjer napol razgaljena mlada dekleta otresajo z zadnjicami in boki, vstavljeni v zgodbo precej nerodno in v namene cenene provokacije. Cuties se gledalcu resda odkupi z odličnim zaključkom, ki lepo povzame rdečo nit celotne zgodbe, a kljub temu se zdi, da bi film glede na zastavljeno problematiko lahko povedal mnogo več.