Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

V kinih kmalu družinski celovečerec Ne pozabi dihati | Radio Si

Prepletanje žanra mladinske drame o odraščanju s pripovednimi tehnikami Terrenca Mallicka se zdi neobičajna kombinacija, ki lahko rodi vse prej kot obetavne rezultate. Toda režiserju Martinu Turku, ki je pred leti postregel z nekoliko ponesrečeno eksperimentalno dramo Nahrani me z besedami, je z najnovejšim celovečercem uspelo ravno to; združiti dva neobičajna stila v iskren, intimen in čustveno intenziven film. Ne pozabi dihati je počasna mladinska drama o težavnem odraščanju najstnika Klemna, ki živi skupaj s svojo mamo in starejšim bratom Petrom v majhnem podeželskem mestu. Klemen in Peter sta močno navezana drug na drugega in preživita ogromno časa skupaj, vendar pa se njun odnos zaostri, ko spozna Petrovo punco Sonjo, ki v njegovih očeh postane “vsiljivka”, četudi Klemen do nje hkrati goji nenavadno naklonjena čustva. Osrednji konflikt Turkovega filma bi lahko bilo klasično ljubosumje, ki se prebudi v Klemnu, ko ga njegov brat zaradi punce postavi na stranski tir, toda za vsem skupaj se skriva mnogo več; Ne pozabi dihati je film o občutljivem in nemirnem duhu najstniškega odraščanja, ki vodi v kontradiktorna občutja, nepremišljena dejanja ter konflikte z vrstniki in predvsem s samim seboj. Turk z uporabo čudovite fotografije in naslanjanja na filmski ekspresionizem odlično zajame sicer večno težavna in težko obrazložljiva občutja, ki spremljajo odraščanje in grenko zavedanje, da ni nič večno. Ob tem pa ne smemo pozabiti na odlične predstave mladih igralcev, ki se v svojih vlogah dobro znajdejo in nikoli ne izpadejo narejeno ali pretirano teatralno. Ne pozabi dihati je preprost, neposreden in iskren kot tudi večplasten, kompleksen in “težak” film, ki uspe nagovoriti najstniško občinstvo, pa četudi s težkimi tematikami.

Koncept t.i. popolnega umora je legendarnega filmarja Alfreda Hitchcocka fasciniral tekom celotne njegove bogate kariere. A v primeru psihološkega trilerja Rope je mojster suspenza stopil še nekaj korakov naprej in se lotil skorajda filozofske upravičenosti umora v smislu izvajanja mentalne represije intelektualno nadrejenih umov nad tistimi, ki si s svojo eksistenco ne zaslužijo ničesar drugega kot smrt. Takšnega mnenja sta zločinski duet Brandon in Phillip, ki umorita svojega nekdanjega sošolca Davida nato pa iz gole egoistične želje po dokazovanju priredita zabavo, medtem ko je še sveže truplo umorjenega skrito v skrinji. Rope je verjetno eden najbolj minimalističnih in eksperimentalnih projektov v Hitchcockovi karieri, saj je posnet v t.i. realnem času slabih 80. minut in z iluzijo enega neprekinjenega kadra, kjer kamera sledi glavnim likom in hkrati gradi močno napetost do trenutka, ko bo odkrito truplo nesrečnega Davida. V osnovi film deluje kot gledališka predstava, vendar to ne pomeni nič slabega; Hitchcock je tak mojster, da uspe obržati gledalčevo napetost in hkrati postreči z mnogimi, za tiste čase provokativnimi teorijami o “ničejanskem nadčloveku”, psihozah ter izvajanju zločinov za doseganje višjih eksistencialnih ciljev. Seveda pa tako odličen rezultat ne bi bil možen brez svete igralske trojice gobezdavega Johna Dahla, nevrotičnega Farleyja Grangerja in kakopak umirjeno karizmatičnega Jamesa Stewarta, katerih medsebojni dialoški spopadi so učna ura za vsakega neizkušenega scenarista. Rope je tako še dodatno potrdil, da je Hitchcock v svojem poslu nepremagljiv.