Platoon (1986)

Platoon (1986) | T100P

Rating: 9.5 out of 10.

Oliver Stone je bil v 80. letih relativno uspešen scenarist in režiser, vendar je na svoj veliki met čakal do leta 1986, ko je zbudil pozornost javnosti z vojno dramo Platoon, sicer prvim delom njegove “vietnamske trilogije”. In tudi po skoraj 35. letih je Stonova vojna tragedija še vedno enako brutalna, pretresljiva in čustveno močna kot ob svojem izidu. Razlog za to, da se je film postaral kot dobro vino, najverjetneje tiči v tem, da Platoon postreže z najbolj boleče iskrenim in nepopustljivom ostrim portretom vojne, ki je bila v 80. letih med ameriško javnosti še vedno obravnava kot tabu tema; poraz ameriških vojaških sil v Vietnamu ter razkrita politična ozadja same vojne so ustvarili gnojno rano vzvišenega in kičastega zahodnega patriotizma. Da gre za iskren film, kakopak ni presenetljivo, saj ga je Stone spisal na podlagi lastnih izkušenj med služenjem vojske na vietnamskem bojišču, kamor ga je vodila predvsem naivna želja po služenju mačehovski domovini. Platoon tako spremlja morečo odisejado mladega vojaka Chrisa, ki se prostovoljno javi za služenje vojske v Vietnamu, vendar kmalu po svojem prihodu ugotovi, da za njegov idealizem in etična načela v džungli ni prostora, še posebej, ko se znajde razklan med ideologijama sadističnega narednika Barnesa in pacifističnega Eliasa, ki imata vsak svoj pogled na dogajanje na bojišču. Platoon je film, ki se premeteno odpove političnemu ozadju same vojne in gledalca nemudoma vrže na fronto, kjer mlade vojake čakajo blato, pijavke, komarji, kričanja nedolžnih civilistov, droge in vonj po ognju. In zaradi te objektivnosti, s katero Stone ne popušča niti za hip, uspe pri gledalcu zbuditi marsikatera čustva in ga hkrati opomniti, da vojne nikoli ne prinesejo odrešitve, ampak zgolj smrt in nesmiselno nasilje. Filmu to sporočilo uspe dostaviti z odličnimi igralskimi predstavami (še posebej se izkažejo Charlie Sheen, Willem Defoe in Tom Berenger), realističnim prikazom tako vojaških spopadov kot tudi psihičnih stisk vojakov ter vzdušno atmosfero, ki perfektno zajame brezizhodno situacijo ter iz Vietnama ustvari pravi človeški pekel. Brezčasna mojstrovina.

Ko to tamo peva (1980)

Studentski Kulturni Centar - Kragujevac | VIP kinotekaKo to tamo ...

Rating: 9 out of 10.

5. april 1941, dan pred usodnim napadom nemške vojske na Jugoslavijo. V zakotnem predelu Srbije se skupina potnikov odpravi proti Beogradu v starem razmajanem avtobusu družinskega podjetja Krstić, ki ga vodita dominantni oče in prismuknjeni sin. Ta preprost zaplet je gonilo ene od kultnih klasik jugoslovanskega filma Ko to tamo peva, ki je nastala v prelomnem času Titove smrti in postopnega razpada nekdanje skupne države. Mešanica črne komedije, filma ceste in vojne drame sledi izročilu mnogih jugoslovanskih filmov, ki so v zgodbe na tak ali drugačen način vnašali elemente satire in ironije. In filmu Ko to tamo peva ta zahtevna kombinacija več kot uspe in na svoj način pušča močan preroški pečat, saj genialno razgali naraščajoči nacionalizem, pohlep in hinavščino, ki so bili sicer prisotni že v času Jugoslavije, po njenem razpadu pa so se še bistveno bolj razpasli. Skozi osebnostno različne like (od šminkerskega pevca, naivnih mladoporočencev, ciganskih pevcev, konzervativni vojni veteran do očeta, ki želi obiskati svojega sina v vojski) se znotraj avtobusa odpira Jugoslavija v malem ter navkljub izpostavljanju človeških slabosti nikoli ne pozabi na občutek za simbolično humanost. Seveda pa je film tudi za počit smešen in s težavo bi trdili, da se v njem nahaja kakšen odvečen prizor, še posebej po zaslugi bogatega igralskega ansambla (Pavle Vujišić, Dragan Nikolić, Aleksandar Berček, Boris Stjepanović), ki še nikoli prej ni bil v tako dobri formi. Navkljub smehu in mnogih komičnim pripetljajem pa je film v svojem bistvu protivojni in gledalca neprestano opominja na senco bližajoče se vojne, ki visi nad glavnimi junaki in njihovi usodami. Ko to tamo peva je upravičeno eden najboljših jugoslovanskih filmov vseh časov.