Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Preboj je še en prispevek k domačemu žanrskemu filmu, saj gre za prvi partizanski film, posnet v samostojni Sloveniji. Takšne vrste film zahteva ogromno tehnične spretnosti in poznavanja žanrskih pravil, prav tako pa se je ob današnji vroči politični klimi težko izogniti očitkom, da se za partizanstvo zanimajo samo radikalni levičarji, ki želijo predvsem mlade zastrupljati s “komunistično ideologijo”. Preboj ni takšne vrste film; gre za resnično zgodbo o 500. partizanih, ki v zadnjih mesecih vojne na begu pred več kot 12.000 nemškimi vojaki obtičijo na visokogorski planoti Menina planina in so podvrženi hudemu mrazu, lakoti in še posebej padcu morale. In sredi tega nemogočega položaja je komandant Franc Sever Franta prisiljen prevzeti odgovornost za preživele partizane in jih varno pripeljati nazaj v dolino. Kot že rečeno; Preboj ni političen film, ki bi gledalcu vsiljival določeno ideologijo ali pa manipuliral z zgodovinskimi dejstvi, da bi prikazal zgolj eno plat resnice. Gre za preprosto intimno zgodbo o ljudeh, ki morajo preživeti v nemogočih razmerah, pri tem pa se morajo zanašati na mnogo več kot herojske ideale in ideološke floskule. Hkrati je zgodba o preboju na Menini planini simbolični prikaz vseh vrednot partizanskega boja (tovarištvo, zvestoba in požrtvovalnost) in film vse to uspe prikazati na subtilen in nevsiljiv način. A film prepriča tudi s tehničnega vidika; je čudovito posnet, akcijske scene so presenetljivo impresivne in realistične, igra na zelo zadovoljivem nivoju in sami občutki brezizhodnosti ter obupa so dobro zajeti v pogosto hladni in temačni atmosferi. Film ima sicer nekaj napak (Rok Vihar je v vlogi nacista precej karikaturen, na trenutke pa zna zgodba zaviti v območje sentimentalnosti), a nobena ni tako usodna, da bi pokvarila splošni zadovoljiv vtis, ki ga Preboj pusti pri gledalcu. Nenazadnje gre za zgodbo o vrednotah, ki jih ne smemo nikoli pozabiti.

Nepričakovani uspeh kultnega filma Terminator, napetega ZF trilerja o ubijalskem robotu, ki je poslan v preteklost, da bi umoril mater nerojenega (bodočega) vodje človeškega odpora v prihodnji vojni proti strojem, je po hollywoodski logiki “kuj železo, dokler je vroče” sprožil ugibanja o tem, kdaj bo režiser James Cameron posnel nadaljevanje. Cameron, ki je eden od tistih filmarjev, za katere se zdi, da so vedno en korak pred ostalimi, je namesto naglega lova za dobičkom raje ustavil tempo in si za nadaljevanje z naslovom Judgement Day vzel več kot sedem let časa, kar se je izkazalo za pametno potezo. Osrednji konflikt filma tokrat predstavlja datum 29. avgust 1997, ko naj bi svet doživel nuklearno katastrofo in ga s tem pahnil v začetek famozne prihodnje vojne med ljudmi in stroji. John Connor (Edward Furlong), sedaj problematični desetletnik, znova postane tarča naprednega terminatorja T-1000 (Robert Patrick v svoji najbolj prepoznavni vlogi), zaščitita pa ga lahko zgolj požrtvovalna mati Sarah (močno nabildana Linda Hamilton) in reprogramirani robot iz prvega dela (Arnold Schwarzenegger). Film Terminator 2: Judgement Day s tehničnega vidika preseže svojega predhodnika na skoraj vseh ravneh; od še danes impresivnih posebnih učinkov, uživaško hitrega tempa pa vse do osupljivih akcijskih prizorov, ki jih Cameron že od nekdaj mojstrsko obvlada. Zgodba filma je tokrat bistveno bolj epska in akcijsko orientirana, kar pomeni, da se odmika od hladnih in temačnih tonov prvega dela, ki se je na več mestih spogledoval celo z elementi grozljivke, vendar pa Cameron še vedno uspe najti idealno ravnotežje med razburljivim poletnim blockbusterjem in intelektualno zgodbo, ki tematizira večno aktualne problematike človekove fascinacije z uničenjem in predvsem, če je stroj zmožen razumeti globoka čustvena stanja kot so smeh, jeza ali žalost. Ob tem ne smemo pozabiti na vrhunske igralske predstave, nepozabno glasbeno podlago, ob kateri nam še danes zaledeni kri v žilah. Terminator 2: Judgement Day je morebiti res oropan temačnega suspenza svojega predhodnika, vendar pa gre za enega redkih akcijskih spektaklov, ki poleg mišic, krvi in znoja prinaša tudi dušo in celo emocije.