Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Na sobotno jutro se v priporu znajde pet dijakov, ki si ne bi mogli biti osebnostno bolj različni; naivna in čistunska lepotica, uporniški huligan, pretirano samozavestni športnik, sramežljiv piflar in šolska izobčenka. Peterica se tekom čakanja na prihod ure, ki bo naznanila konec pripora, nepričakovano zbliža in ugotovi, da jih mnogo stvari združuje kot razdvaja. Kar se sliši kot material za klišejsko najstniško komedijo, je mnogo več kot to, še posebej, ker je The Breakfast Club film režiserja in scenarista Johna Hughesa, ki je v 80. letih zaslovel s klasikami kot sta Sixteen Candles in Ferris Bueller’s Day Off ter postal glasnik generacije mladih ljudi, ki niso bili potretirani kot zgolj neodgovorni in anarhistični hedonisti, ampak osebe, ki se soočajo z občutki sramu, odtujenosti in nerazumevanja s strani odraslih. Posebnost filma The Breakfast Club je ta, da posvoji nekatere klišeje iz tipičnih najstniških komedij, vendar jim doda topel humor (prisotna je tudi fizična komedija), zbadljive dialoge in nepozabno glasbo, brez katere si danes 80. leta težko predstavljamo. Seveda pa je osrednja moč filma ta, da uporabi vsakega junaka kot iztočnico za domiselno raziskovanje njihovih družbenih položajev in predvsem tistega, kar jih združuje; to, da so vsi po svoje prikrajšani za starševsko skrb in pripadnost družbi, ki od njih zahteva preveč. Te cilje film z lahkoto doseže tudi po zaslugi čudovitega igralskega ansambla, kjer zasijeta predvsem nepozabna Molly Ringwald in Judd Nelson v osebnostno nasprotnih vlogah. Film sicer ne nekaterih mestih sporočilno nasprotuje samemu sebi (to je še posebej opazno pri liku izobčenke Ally Sheedy, ki se ob koncu prelevi v kičasto princesko in opusti svojo pravo osebnost), toda te drobne napake ne pokvarijo večne klasike, ki še danes ostaja enako aktualna, duhovita in ganljiva kot pred skoraj 40. leti.

Skupaj je po Zapelji me drugi celovečerni film Marka Santića, ki se loteva za današnje čase precej aktualne teme težavnega odraščanja mladih v nekonvencionalnih družinah. Film, v katerem svojo zadnjo filmsko vlogo odigral pokojni Jernej Šugman, pripoveduje zgodbo o homoseksualnem paru Mateju in Luki, s katerim živi tudi njegova najstniška hči Mia. Ko Matej na dopustu umre, ostane Luka sam z Mio, hkrati pa se mora soočiti z njenimi starimi starši, ki menijo, da je okolje, v katerem dekle odrašča, zanjo vse prej kot primerno. Proti pričakovanjem se film ne poglablja toliko v ostro kritiko slovenske družbe in njenega nepravičnega soočanja z drugačnostjo, ampak v ospredje postavi intimno dramo o odraslem človeku, ki je ob najbolj zahtevnih življenjskih preizkušnjah prisiljen sprejeti odgovornost ter hkrati spoznati samega sebe. Nekatere bo odsotnost konkretnejšega družbenega komentarja morebiti zmotila, vendar pa to ne pomeni, da je film sentimentalen in cenen; svoje tematike se loteva odgovorno in spravno, kar pomeni, da gledalca gani in hkrati pouči o tem, kako predsodki razdvajajo družbo in da je treba pošteno prevetriti pomen “tradicionalnih” vrednot. Pohvale vredno je tudi to, da je lik homoseksualca končno prikazan in obravnavan na prizemljen način in se ne zateka h karikaturnosti ter pretiranosti, kot je v tematsko podobnih filmih žal pogosto. Odlična igralska zasedba, kjer se še posebej izkaže Primož Bezjak, poskrbi, da ganljiva zgodba ne uide iz gledalčevega spomina, spravni epilog, ki hkrati ponudi veliko upanja, pa je morebiti nekaj, kar dandanes močno potrebujemo.