Festen je prvi produkt umetniškega gibanja Dogme95, ki sta ga sredi 90. let zasnovala sloviti Lars von Trier ter režiser pričujočega filma Thomas Vinterberg. Skrajna oblika filmskega realizma, dosežena s tresočo kamero, neprečiščenim zvokom, grobo montažo in naturalistično igro je dosegla svoj vrhunec ravno z družinsko dramo Festen, ki s seboj prinaša elemente značilnega skandinavskega črnega humorja in psihološke tragedije. V ospredju zgodbe je številčna in premožna družina, ki praznuje očetov 60. rojstni dan, hkrati pa preboleva nedavni samomor najstarejše hčerke. Ko se na praznovanju pojavi njen brat dvojček z namenom, da vsem gostom razkrije prave razloge za njeno smrt, se družinska zabava spremeni v tragedijo. Festen vse elemente Dogme uporabi v svojo prid in ustvari že kar strašljivo realističen vpogled v navidez običajno družino, katero počasi razjedajo nerazčiščene travme in zamere. Gibanje kamere ustvarja občutek, kot da smo gledalci ves čas v središču dogajanja skupaj z glavnimi junaki, grob realizem in vrhunska igra pa nas skorajda prepričajo, da je to, kar gledamo, v resnici družinski home-made video, ne pa igrani film. Ravno zato je še toliko bolj pretresljivo, ko ne moremo ubežati srhljivim soočenjem med posameznimi člani družine, vendar pa se nas Vinterberg do določene mere usmili z vpletanjem humorja in odbitim obnašanjem nekaterih likov. Če iščete način, kako bi se seznanili z gibanjem Dogme, potem je Festen več kot idealen začetek.

Danski dramski triler The Guilty se drži podobnega koncepta kot npr. filma Locke in Pontypool; celotno dogajanje je omejeno na eno samo lokacijo, zgodba pa se odvija preko serije telefonskih pogovorov. V ospredju pričujočega filma je policist Asger (Jakob Cegerden), ki opravlja delo telefonista na liniji za nujne primere (po domače povedano; linija 112) in tik pred koncem delovnega dne ujame klic na pomoč obupane ženske, ki jo naj bi ugrabil njen nasilni mož. Verjetno ni treba poudarjati, da se kmalu izkaže, da ni vse tako, kot se zdi in kmalu se zgodba o ugrabitvi in družinskem nasilju spremeni v nekaj bistveno temačnejšega in grozljivega. The Guilty je še vzoren primer filma, ki obdrži visoko raven suspenza in gledalca drži v napetosti vse do zadnjega kadra in to zgolj preko odlične predstave glavnega igralca, prepričljivih zvočnih učinkov ter zavite zgodbe, kjer – kot že rečeno – ni nič tako kot se zdi na prvi pogled. Navkljub temu, da je film zasnovan kot napeta dirka s časom, pa uspe ta najti nekaj mirnejših trenutkov, ki razgalijo pravo bistvo zgodbe; kako se mora posameznik soočiti z lastnimi napakami, zanje sprejeti odgovornost in se pomakniti proti čustveni katarzi, ki ga bo odrešila ali pogubila. Gledalce bi znal ujeziti nekoliko nenaden konec, ki pusti usodo glavnega junaka preveč odprto, kar pa ni tako velika in pomembna napaka. The Guilty bo v kratkem deležen tudi ameriške predelave, vendar vsi dobro vemo, kako se te ponavadi končajo; kot blede kopije izvirnika. In skoraj vedno je bolje, da ostanete pri izvirniku.