Twilight (1990)

Rating: 9 out of 10.

Švicarski dramatik in pisatelj Friedrich Dűrrenmatt (1921-1990) je leta 1958 spisal scenarij za kriminalni triler It Happened in Broad Daylight, ki si ga je sam zamislil kot rekonstrucijo klasične kriminalke z nekaterimi drznimi potezami kot so nerazrešen zaplet in pesimistični konec, kjer osrednji lik detektiva pade v brezno obsedenosti in avtodestrukcije. Film se je tem spremembam odpovedal in dostavil bolj klasično gledalsko izkušnjo s srečnim koncem, kar je Dűrrenmatta ujezilo do te mere, da je svojo “verzijo” pretopil v knjižno obliko in tako je nastal njegov najbolj znan roman z naslovom The Pledge, Requiem for the Detective Novel. Ta je dosedaj doživel lepo število filmskih adaptacij, a daleč najbolj zvesta je Twilight, dolgo leta širši javnosti nedostopen madžarski kriminalni triler Györgyja Fehérja, sicer rednega sodelavca veterana madžarskega filma Béle Tarra; dogajanje je postavljeno na megleno, deževno in blatno podeželje, kjer se zgodi okruten umor deklic, preiskave pa se loti detektiv, ki je tik pred upokojitvo in med lovom na morilca pade v brezno obsedenosti. Twilight je film, pri katerem se čuti neposreden vpliv Tarrinih filmov, saj imamo tudi tokrat opravka z dolgimi neprekinjenimi kadri, izredno počasnim tempom, skopo zgodbo in vzdušno črno-belo atmosfero, ki pritiče žanru klasičnega filma noir in psihološke srhljivke. Fehérjev lik tako ni klasičen film, ampak bolj meditativno in mračno potovanje, ki želi gledalcu pričarati nekaj, kar imenujemo izkušnja; z vrhunsko glasbo, perfektno atmosfero, naturalističnimi igralskimi predstavami in nekonvencionalnim obračanjem žanrskih klišejev na glavo film ustvari nekaj prav posebnega, kar je težko opisati z besedami. Ker pa gre za specifičen film, ta kakopak ni primeren za vsakogar, ki bi v njegovi počasnosti in misterioznosti našel zgolj razloge za negodovanje. Twilight je umetniško brezhiben izdelek, ki vlije žanru kriminalk ogromno kreativne svežine.

Ples v dežju (1961)

Rating: 8.5 out of 10.

Slovenski film je do začetka 60. let večinoma tičal v vodah ideološkega socialnega realizma in navdihujočih vojnih akcij o drznih podvigih partizanskih sil za časa druge svetovne vojne. Ta trend je grobo prekinil “enfant terrible” Boštjan Hladnik z modernistično dramo Ples v dežju, ki je bila za tiste čase radikalno drugačen film, močno navdihnjen s temačnostjo in nihilizmom filmov noir in francosko novovalovsko poetiko. Film, posnet po motivih romana Črni dnevi in beli dan, edinega proznega dela dramatika Dominika Smoleta, je zavit tako v metaforično kot tudi dobesedno črnino; deževne in zapuščene ljubljanske ulice, zanemarjeni in utesnjeni interieri ter noč, ki se zgrinja nad glavne junake kot znak neizbežne tragične usode, predstavljajo kulise tragične ljubezenske zgodbe iz sveta pogosto nerazumljenih in zafrustriranih umetniških boemov, ki hkrati bežijo pred bolečino kot se tudi vrtijo okoli nje kot magneti. Hladnikov film predstavi ljubezenski trikotnik med zapitim slikarjem Petrom (Miha Baloh), zafrustrirano gledališko igralko Marušo (Duša Počkaj) in sramežljivim šepetalcem (Ali Raner), ki iščejo zase idealen svet, čeprav boljšega od tega, v katerem so, sploh ni. Ples v dežju je za zgodovino domače sedme umetnosti vsekakor prelomen film; Hladnik s samozavestno režijo in mojstrsko natančnostjo preslika nekonvencionalne filmske prijeme v domače okolje, ne da bi pri tem zapadel v brezsramno kopiranje francoskih novovalovcev. Vzdušna noirovska atmosfera, brezhibno prepletanje sanjskega in realističnega, nenavadno melodramatične, pa vendar nepozabne igralske predstave (še posebej imenitna je Počkajeva, ki z Maruško ustvari enega najbolj tragičnih likov v zgodovini slovenskega filma) ter večplastna zgodba, namenjena številnim intepretacijam vsekakor predstavljajo težak zalogaj za gledalca, vendar pa Ples v dežju pričara toliko navdihujočih trenutkov, da se je filmu nemogoče upreti. In četudi Hladnik ponekod po nepotrebnem razvleče zgodbo in se zateka v pretenciozni simbolizem, se pričujoči drama upravičeno šteje med klasike modernega slovenskega filma.