The Tenant je zadnji film v t.i. “stanovanjski” trilogiji Romana Polanskega (po klasikah The Repulsion in Rosemary’s Baby), ki se znova spogleduje z žanrom psihološke srhljivke. Glavni junak kompleksne in misteriozne zgodbe je Trelkovsky, birokrat poljskega rodu (odigra ga kar sam Polanski), ki se v Parizu vseli v novo stanovanje, katerega prejšnja lastnica je iz nepojasnjenih razlogov storila samomor. Kar se sprva zdi kot garancija za novo (in boljše) življenje, se kmalu spremeni v nočno moro, saj zaradi strogih hišnih pravil  in sumljivih okoliščin dekletovega samomora Trelkovsky začne sumiti, da so se stanovalci zarotili proti njemu in ga želijo s psihološko manipulacijo pripraviti do padca v norost. The Tenant se za razliko od zgoraj omenjenih filmov v trilogiji ne ukvarja z vprašanjem, če je glavni junak žrtev lastnih blodenj ali pa mu preti resnična nevarnosti, ampak že na začetku sklene, da je Trelkovsky paranoik in da je vsa nevarnost zgolj v njegovi glavi. To izdelku vzame nekaj skrivnostne privlačnosti in zato ne dosega ravni prejšnjih klasik, vendar pa se Polanski znova izkaže kot mojster strahu in gledalca nemalokrat prestraši na najbolj praktične načine. Prav tako je padec glavnega junaka v stanje popolne psihoze prikazan na izredno prepričljiv način z ravno pravšnjo mero srhljivosti in fascinacije. Več kot spodoben zaključek “stanovanjske” trilogije.

Filmi, ki vključujejo elemente skrivnostnosti, običajno težijo k temu, da proti koncu uspejo odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja in s tem potešiti zadovoljstvo gledalca. Picnic at Hanging Rock, ki ga je režiral eden od najvidnejših predstavnikov modernega avstralskega vala Peter Weir, je ena redkih izjem v tej kategoriji, ki nima prav nobenega namena, da bi nas zadovoljila s smiselnim razpletom ali pa nam vsaj naklonila nekaj sledi, ki bi pomagale razrešiti skrivnost. Film, posnet po istomenskem romanu pisateljice Joan Lindsay (ta naj bi zgodbo napisala na podlagi resničnih dogodkov, vendar ta podatek ni bil nikoli potrjen), spregovori o treh šolarkah in starejši učiteljici, ki 14. februarja 1900 med piknikom blizu hribovja Hanging Rock izginejo neznano kam, kar sproži obširno iskalno akcijo ter paniko med lokalnim prebivalstvom. Ob takšnem opisu bi pričakovali napet psihološki triler z elementi nadnaravnega, vendar pa Weir ves koncept skrivnostnosti obrne na glavo, saj ne skuša poiskati odgovorov na vprašanje o usodi pogrešanih, ampak namesto tega ustvari tenkočutno, vizualno perfektno in s klasično glasbo podkrepljeno zgodbo, katere ozadje je lahko večplastno; film lahko dojemamo kot zgodbo o skrivnosti, kateri nihče ne uspe priti do dna, lahko pa je tudi simbolični prikaz prebujenja najstniških deklet, ki na Hanging Rocku najdejo svobodo, neodvisno od strogih šolskih pravil. In ne; glavna skrivnost filma ni nikoli razrešena, kar je po svoje logično, saj bi z razlagami zgodba izgubila na svoji mistični privlačnosti in neprijetni atmosferi. Picnic at Hanging Rock je nedvomno ena od velikih filmskih skrivnosti 20. stoletja.