Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Poljski mojster sedme umetnosti Roman Polanski je že s svojim celovečernim prvencem Knife in the Water zbudil veliko pozornosti in se uveljavil kot filmar, ki tako s tehničnega kot vsebinskega vidika prehiteva čas in si več kot upravičeno zasluži naziv filmskega pionirja. Tudi njegov drugi celovečerec (in prvo angleško govoreči), psihološka srhljivka Repulsion, je izvrsten primer filma, ki se je pojavil pred svojim časom in sredi 60. let, ko je bila sedma umetnost še vedno močno podvržena moralni čistunskosti in cenzuri, dostavil provokativno, strašljivo in – naslovu primerno – odvratno mojstrovino, ki tudi po več kot pol stoletja ostaja nepresežena klasika, po kateri se zgledujejo mnogi mojstri strahu in suspenza. Film sicer predstavlja prvi del Polanskijeve t.i. “stanovanjske trilogije” (poleg klasik Rosemary’s Baby in The Tenant) in predstavi tragično zgodbo sramežljive Carol (diva Catherine Denevue v svoji fizično in psihično najbolj zahtevni vlogi v karieri), ki živi v skupaj s svojo bistveno bolj živahno sestro v majhnem londonskem podnajemniškem stanovanju. Ko se sestra s svojim fantom za nekaj dni odpravi na počitnice, je Carol prisiljena ostati sama v stanovanju, kar v njej prebudi težko duševno stisko, hkrati pa je dekle podvrženo seriji grozljivih halucinacij, ki med drugim vključujejo pokanje sten, gnitje hrane ter celo brutalno posilstvo. Repulsion je film, ki se s srhljivo natančnostjo in brezkompromisno krutostjo spusti v najbolj temačne in kompleksne dele človekove duše, hkrati pa se samozavestno dotakne tabu tematik kot so spolna zavrtost, čustvena nestabilnost v razmerjih in posttravmatska stresna motnja. Vse te že tako dovolj brutalne tematike pa so zaznamovane s srhljivo črno-belo fotografijo, izvirnim simbolizmom ter naravnost zastrašujočimi podobami, ki jih Polanski potegne iz vsake nočne more. Vrhunska igra, minimalistična glasba, potrpežljiv tempo, vzdušno ozračje in predvsem kot struna napeto dogajanje so tako glavni aduti nepozabne mojstrovine, s katero je Roman Polanski samo še dodatno podkrepil svoj status filmskega pionirja.

Children of the Corn je ena od bolj priljubljenih kratkih zgodb literarnega kralja groze, Stephena Kinga in njena filmska adaptacija je bila sprva zamišljena kot zvesta priredba knjižne predloge. King je za film spisal scenarij, ki pa je bil za studijske kravatarje premalo komercialno všečen in bizaren, zato ga je George Goldsmith spremenil v bolj konvencionalno slasher grozljivko. Film Children of the Corn je sicer zelo ohlapna priredba zgodbe, ki ohranja zgolj okvirni koncept majhnega podeželskega mesta, katerega edini prebivalci so otroci, vključeni v bizarni kult častilcev koruze pod vodstvom diaboličnega preroka Isaaca. Zunaj tega je film dokaj predvidljiva roba, ki ne bi mogla dišati bolj po 80. letih; osrednja lika sta namreč lepa in osebnostno dolgočasna zaljubljenca (Peter Horton in Linda Hamilton, ki ne bi mogla delovati bolj nezainteresirano), ki ponesreči povozita otroka, med iskanjem pomoči pa prispeta v že omenjeno mesto in postaneta tarča otroškega kulta. Kot že rečeno, je pričujoči film tiste vrste film, ki se mu leta še kako poznajo; skoraj vsak kader, struktura zgodbe, posebni učinki in delno tudi melodramatična igra dajejo močno aromo po 80. letih, kar pa je na nek bizaren način tudi očarljivo in mamljivo. Children of the Corn je resda zastarel, neprepričljivo odigran in boleče predvidljiv film, toda bilo bi krivično reči, da je slab, saj njegove šibkosti prispevajo k temu, da je gledalec na nek nenavaden način s filmom navdušen. Izdelek se prav tako lahko pohvali z dobrim tempom in prefinjenim občutkom za misterij, ki pride do izraza v prvi polovici, nadaljevanje pa je kakopak klasična melodramatična zmešnjava, ki je bila produkt tistega časa. Children of the Corn je tako zastarela, ampak še vedno nenavadno očarljiva B grozljivka, ki jo gledalci verjetno obožujejo zaradi močne nostalgične vrednosti.

Ocena