Dumbo (2019)

Rezultat iskanja slik za dumbo 2019

Rating: 4 out of 10.

Kot sem že nekajkrat poudaril na teh straneh, imam precej odklonilen odnos do serije predelav klasičnih animiranih filmov studia Disney, saj me doslej niso navdušili ali pa mi vsaj dali vtis, da je njihov namen še kaj več kot molzenje denarja na račun nostalgije in lepih podob. Predelava Dumba, animiranke o malem slončku z velikanskimi uhlji, ki zna leteti, je sprva obetala zaradi imena, ki je stal za njo; Tim Burton je kljub temu, da njegovi filmi v zadnjih letih niso tako prepričljivi in domiselni kot v 90. letih, avtor s prepoznavnim stilom, dobrim občutkom za grajenje vizualno atraktivnih in prikupno bizarnih svetov z ekscentričnimi liki. Žal pa tudi njegov avtorski pečat ne uspe priti do izraza, če se nahaja pod budnim očesom velikega studia, ki ga bolj kot delanje dobrih filmov zanima dobiček za vsako sceno. Dumbo je vizualno privlačen film, vendar pa zunaj tega ne ponudi ničesar, kar bi gledalcu ostalo v trajnem spominu; zgodba je po nepotrebnem razvlečena in v drugi polovici dolgočasna, liki so bodisi nerazviti ali pa enodimenzionalni, večina igralske zasedbe deluje napol zaspano (z izjemo odličnega Dannyja DeVita, katerega lik je edini v filmu, ki ima določeno mero osebnosti), naslovni lik pa je vizualno resda prikupen, vendar pa se zdi, da so njegova velikanska ušesa bolj zanimiva od njega samega. Dumbo je film, kateremu manjka vse tisto, kar je Disneyjeve risanke naredilo tako večne: emocij, duše in avtorske prepoznavnosti. Hkrati pa služi kot vnovični dokaz, da Disney ne bo večno nategoval občinstvo s prodajanjem enih in istih filmov, ki so zgolj tehnično izboljšani, medtem ko so vsebinsko plitki in dolgočasni.

Donnie Darko (2001)

Rating: 8 out of 10.

Neuspeh nekaterih filmov je odvisen od številnih dejavnikov in v primeru ZF psihološkega trilerja Donnie Darko, režijski prvenec Richarda Kellyja, je šlo v prvi vrsti za neprimeren čas; film je namreč ugledal luč sveta mesec dni in pol po terorističnih napadih 11. septembra in je zaradi osrednjega zapleta, ki je vključeval letalsko nesrečo, kakopak predstavljal vse prej kot nekaj, kar bi občinstvo v tistem kriznem obdobju pritegnilo. Na srečo je film uspel pridobiti svoje občinstvo na videotrgu in postal moderna klasika, ki je bila zaradi svoje enigmatične vsebine podvržena številnim intepretretacijam in filozofskim razpravam. Film sledi naslovnemu junaku, inteligentnem, vendar težavnemu najstniku (Jake Gyllenhaal), ki je neke noči med hojo v spanju priča bizarni viziji v obliki velikanskega zajca, ki mu naznani, da bo čez 28 dni nastopil konec sveta, kmalu zatem pa v njegovo spalnico pade motor strmoglavljenega letala. Od tod naprej se film razvija v dveh smereh; kot črna komedija o pasteh odraščanja in razbijanja stigmatizacije duševnih bolezni pri mladih in kot zapletena parabola o vzporednih svetovih in alternativnih dimenzijah, ki kljubujejo zakonitostom časa in prostora. Lahko je razumeti, zakaj film sprva ni bil uspešen pri širšem občinstvu; njegova večplastna zgodba, ki ponuja mnogo več vprašanj kot odgovorov, zna biti enako privlačna kot tudi frustrirajoča, Kelly pa seveda vztraja pri tem, da si vsak gledalec dogajanje razlaga sam. Navkljub tej tvegani potezi uspe Donnie Darko prepričati z odličnimi igralskimi predstavami (poleg Gyllenhaala zasije pokojni Patrick Swayze v eni od svojih najbolj kompleksnih vlog), privlačnim izborom glasbe, prepričljivimi posebnimi učinki, zglednim posnemanjem elementov iz klasik Davida Lyncha in Stanleyja Kubricka ter ganljivim, četudi depresivnim koncem. Ni se treba pretvarjati, da takšen film kot je Donnie Darko, popolnoma razumemo; mogoče je njegova poanta ravno v tem, da ga ne bomo nikoli docela razvozljali.