RAZGLEDANO

Ne glede na zelo borno kvaliteto zadnjih filmov v dinozavrski franšizi Jurassic Park so ti še vedno posamično prinesli nad milijardo dolarjev zaslužka, zato je bilo pričakovano, da bo Hollywood še naprej molzel izumrle plazilce. Novo poglavje s sicer boleče nedomiselnim naslovom Jurassic World: Rebirth naj bi po besedah režiserja Garetta Edwardsa predstavljalo vrnitev franšize h koreninam Spielbergove klasike iz leta 1993, kar se zdi hkrati vzpodbudna kot tudi pretirano ambiciozna odločitev, ki lahko gledalce z visokimi pričakovanji privede do velikega razočaranja. Film spremlja skupino plačancev (med njimi tudi vidno zdolgočasena Scarlett Johansson in Mahershala Ali, ki sta v filmu zgolj zaradi visokega honorarja), ki odpotuje na odročni otok v bližini ekvatorja, na katerem živijo mutanske vrste dinozavrov s posebnim genetskim zapisom, ki bi lahko pripomogel k razvoju moderne medicine, v istem času pa na otoku pristane tudi mlada družina, ki se hitro znajde na begu pred besnimi dinozavri. Zgodba filma je tudi tokrat absurdna in polna neumnih naključij, kar pa ne bi bilo tako moteče kot je nerodno preskakovanje med dvema zgodbama (plačancev in družine), kjer se zdi, da vsaka tiči v svojem filmu, skupno pa jima je zgolj to, da so v obeh človeški liki strašansko plitki in dolgočasni. Na srečo se Jurassic World: Rebirth odkupi z veličastno vizualno podobno, tehnološko dovršenostjo, živahnim tempom, impresivnimi posebnimi učinki, razburljivo akcijo ter prepričljivim videzom dinozavrov, ki znajo tudi po več kot 33. letih pri gledalcu še vedno pospešiti srčni utrip. Kot celota je Edwardsov film solidna poletna akcija, ki predstavlja napredek od smeti kot sta bila Fallen Kingdom in Dominion, vendar pa obstaja velika možnost, da se filma do prihoda naslednjega velikega blockbusterja ne bo nihče več spomnil. Jurassic World: Rebirth je najboljše, kar je franšiza ponudila v zadnjih desetih letih, čeprav to ni ravno hvalevreden dosežek.

Ameriško obalno mestece Provincetown že vrsto leta predstavlja meko mavrične skupnosti LGBT in varen prostor, kjer lahko predvsem mladi svobodno raziskujejo svojo seksualnost. Provincetown je tudi dogajalni prostor erotične gejevske drame High Tide, celovečernega prvenca režiserja in scenarista Marca Calvanija, ki sledi nedokumentiranemu brazilskemu migrantu Laurenca (Marco Pigossi), katerega domači so prepričani, da v Ameriki študira na Harvardu, v resnici pa se preživlja s čiščenjem hotelskih sob in raznimi deli na črno. Ker se mu bo v kratkem iztekla delovna viza, njegova prihodnost pa je vse prej gotova, Laurenco zadnje poletne dni v mestu preživi ob aferah za eno noč ter plavanju v morju, nekega dne pa trči ob postavnega temnopoltega geja Maurica, s katerim se spusti v strastno razmerje, pa četudi mu je jasno, da to ne more dolgo trajati. Z vsebinskega vidika High Tide ne odkriva tople vode; gre za še eno od mnogih romantičnih dram o konfliktnem mladem geju na poti do samoodkrivanja, pospremljena z melanholičnim vzdušjem, poetičnimi podobami narave obmorske prestolnice mavrične skupnosti in divjo elektronsko glasbo. Tisto, kar pričujoči film dviguje nad povprečje, pa sta njegov pogum in topla iskrenost; Calvani ponudi sočuten in ganljiv, vendar pa nikakor sentimentalen portret LGBT skupnosti in gledalcu približa stisko glavnega junaka, ki ga z naravno ranljivostjo odigra Pigossi, sočni erotični prizori pa se nepričakovano distancirajo od eksplotacije in s poudarjenimi detajli (znoj na koži, premikanje teles) izpostavijo goloto kot umetniško delo. High Tide morebiti res veliko svojega obstoja dolguje modernim klasikam kot sta Call Me By Your Name in Moonlight, vendar pa je več kot vzpodbuden prvenec obetavnega filmarja, ki bo v prihodnje nedvomno postal glas še vedno zaničevanje LGBT skupnosti.