Najprej nekaj besed za lažje razumevanje naslova filma; sovereign je (med drugim) oznaka za pripadnike ekstremističnega gibanja, ki širi prepričanje, da sodišča nimajo nobenih pooblastil za sankcioniranje lastnih državljanov in da imajo slednji pravijo izpodobijati pravila, ki jih postavlja – po njihovem mnenju – pogosto skorumpirana in pokvarjena vlada. V tem kotlu teorij zarot, kontradiktornih naravnih zakonov in anarhističnega nihilizma se znajdeta tudi osrednja lika pričujočega filma: Jerry (Nick Offerman) in njegov sin Joe (Jacob Tremblay) potujeta po Ameriki in organizirata predavanja, na katerih nagovarjata pogosto jezne in razočarane predstavnike iz družbenega dna, ki v njunih ekstremističnih prepričanjih najdejo uteho in voljo do boja za zanje boljši jutri. Dramski triler Sovereign, celovečerni prvenec Christiana Swegala, bi se glede na obravnavano tematiko lahko ujel v past plitke politično korektne melodrame, ki bi gledalca hranila z za lase privlečenimi in enostranskimi komentarji ter vsiljeno sentimentalnostjo, vendar na srečo temu še zdaleč ni tako. Swegal ob pomoči fenomenalnih igralskih predstav tako Offermana kot Tremblayja ponudi neolepšan, grob, pa vendar nenavadno sočuten (oz. kolikor je to možno) portret travmatiziranih in razočaranih ljudi, ki v ekstremizmu odkrijejo edino sredstvo za ohranitev lastne eksistence. Temačna fotografija, potrpežljiv tempo in pristno grob realizem uspejo premostiti nekatere napake filma kot so nekateri nedodelani liki (tu ciljamo predvsem na Dennisa Quaida, katerega lik policijskega veterana je rahlo vsiljivo vržen v zgodbo) ter občasno nevmesna glasba. Navkljub napakam je Sovereign pomemben film, saj gledalca seznani z občutljivo problematiko na informativen in niti malo eksplotacijski način, hkrati pa ponuja avtentičen in srhljiv vpogled v novo (ameriško) realnost.
