Biblično nadnaravno grozljivko The Carpenter’s Son bi lahko brez težav odpravili kot še en neumen filmski eksperiment, vreden posmeha, še posebej na podlagi dejstva, da v njem glavno odigra Nicolas Cage kot Jožef, mož Device Marije, katero je zaplodil Sveti duh in ji naklonil božjega sina. Navkljub temu pa se celovečerec režiserja in scenarista Loftyja Nathana preigrava z nekaterimi zanimivimi idejami, ki bi znale vnesti svežino v podžanr pogosto sentimentalnih in dolgočasnih verskih filmov. Film vleče navdih iz Evangelija po Tomažu, ki ga zaradi “kontroverznih” idej in bolj kompleksnega portreta Jezusa, bodočega odrešenika človestva, katoliška cerkev ne priznava, Nathan pa na podlagi tega ustvari temačno, nasilno in presenetljivo kompleksno interpretacijo zgodnjih Jezusovih let, ko ta šele spoznava svoje poslanstvo na Zemlji in okusi prvo prepovedano skušnjavo v obliki ženskega demona. The Carpenter’s Son je film, katerega največji problem je njegova igralska zasedba; Cage kot Jožef s svojim močno izrazitom ameriškim naglasom izpade precej čudno, medtem ko je Noah Jupe kot mladi Jezus premalo izrazit in karizmatičen, da bi lahko pustil močan vtis, še najslabše pa jo odnese pevka FKA Twigs, ki je kot Marija potisnjena v ozadje in pogosto zreducirana na statisko. Na srečo nobena igralska predstava ni tako slaba, da bi odpravila mnogih prednosti filma; Nathan namreč uspe ustvariti osvežujoče temačno, nasilno in napeto karakterno študijo bodočega odrešenika, ki se med drugim sprašuje, če je človeštvo sploh vredno žrtvovanja in odpuščanja, ki je božjemu sinu zaukazano v njegovem poslanstvu. Povrhu tega film prepriča z izpiljeno vizualno podobo, bogato atmosfero, ki je polna temačne skrivnostnosti, domiselno uporabo bibličnih motivov in dejstvo, da film navkljub nekaterim vprašljivim odločitvam nikoli ne izpade tako neumno in absurdno kot bi pričakovali. The Carpenter’s Son je daleč od presežka, vendar pa je še vedno dovolj posrečen in zanimiv žanrski eksperiment, da bo zbudil pozornost.
