Vid Šteh

Jacob Estes, ki je širši javnosti verjetno najbolj poznan po odlični mladinski drami Mean Creek, je abstraktno psihološko srhljivko He’s Watching posnel v celoti na svojem domu med pandemijo virusa Covid in ob pomoči svojih otrok Irisa in Lucasa, ki v filmu odigrata glavni vlogi. Okvirni zaplet je močno prilagojen tedaj aktualnemu dogajanju; Iris in Lucas sta brat in sestra, ki med izbruhom skrivnostne bolezni, ki prizadane samo odrasle, ostaneta doma popolnoma sama, medtem ko sta njuna starša (menda) v bolnišnici. Osama na dvojico ne deluje najbolje, še posebej, ko ta ugotovi, da ju nekdo ali nekaj opazuje in po hiši za seboj pušča predmete, ki so sestavni deli čudaškega rituala. Dnevi minevajo, brat in sestra pa vse težje prenašata čudaške stvari, zaradi katerih postane vse bolj napet tudi njun odnos. He’s Watching je zgleden primer eksperimentalnega filma, ki si sposodi klišejske elemente podžanra najdenih posnetkov in jim z vnašanjem abstrakcije, lynchevskega surrealizma in psihadeličnih vložkov doda nianso osvežitve in potrebne nepredvidljivosti. Končni rezultat je ambiciozen, naporen, nekonvencionalen in čudaški film, ki bo gledalce enako močno navdušil kot tudi zafrustriral, med slednjimi bodo verjetno tisti, ki od filma pričakujejo tipično mainstreamovsko grozljivko tipa Smile ali Saw. Ravno nasprotno; gre za film, ki prisega na nelinearno, namerno zmedeno in nefokusirano fabulo, čustveno odsotne igralske predstave ter epilog, ob katerem se boste najverjetneje vsi praskali po glavi. Film sicer ni povsem kos svojim ambicijam in trpi za razvlečenostjo, vendar pa He’s Watching ponudi dovolj zanimivih trenutkov, da bo navdušil žanrske gurmane.

Integracija priseljencev v novo okolje je ena od (mnogih) tem, ki razdvajajo Slovence, še posebej zaradi tega, ker sta v tovrstnih debatah najbolj glasna dva nasprotno ekstremna pola; na eni strani tisti, ki od priseljencev zahtevajo, da se odpovejo svoji kulturi, jeziku in navadam in postanejo “reprogramirani” Slovenci, na drugi strani pa tisti, ki koncept integracije zavijajo v vato čustvene manipulacije in zagovarjajo mnenje, da je “breme” omenjenega procesa v domeni države in pristojnih institucij. Dejstvo pa je naslednje; uspešna integracija je obojestranski proces, kjer vsak prispeva k dobrim rezultatom in celovečerni dokumentarec Novi sošolci je lep primer takšne uspešne prakse. Film v režiji Tonija Cahunka sledi štirim otrokom albanskih priseljencev skozi težavno osnovnošolsko obdobje, ko se morajo soočiti z novim okoljem, zahtevnostjo slovenskega jezika in drugimi ovirami kot to stereotipi, predsodki in strah širše družbe pred “drugačnostjo”. Dokumentarec vključuje vse elemente, ki bi iz zgodbe o otrocih priseljencev ustvaril solzavo in za lase privlečeno moralko, vendar temu na srečo ni tako; Novi sošolci je sicer konvencionalen, vendar hkrati poglobljen, skrbno dodelan in bogato informativen film, ki uspešno razbije predsodke na več frontah; med drugim dokaže, da je uspešna integracija v novo okolje vsekakor možna, hkrati pa najde dovolj časa za izpostavljanje iznajdljivosti šol, ki so ob množičnem porastu priseljencev iz Kosova (pred desetimi leti jih je bilo v Sloveniji zgolj tisoč, danes pa kar petnajstkrat več) prisiljene improvizirati, saj jih šolski sistem prepogosto pušča na cedilu. Cahunkov film z ravno pravšnjo mero empatije pokrije izredno kompleksno tematiko, pri tem pa ostaja kritičen do obeh strani; do širšega okolja, ki priseljencem na daje pravih priložnosti in do (predvsem) staršev priseljencev, ki se pri vzgoji otrok prepogosto zatekajo v prostovoljno getoizacijo ter zavračajo stike z “novim svetom”. Novi sošolci je ganjiv, poučen in poglobljen dokumentarec, ki bi ga moral videti vsak, še posebej tisti, ki so še vedno varno zaprti v svoj milni mehurček predsodkov in strahu pred drugačnostjo.