Y2K (2024)

Rating: 3 out of 10.

Za tiste, ki ste / smo odraščali v 90. letih, je spomin na masovno paniko zaradi pojava zloveščega računalniškega hrošča Y2K, še kako živ. Strah, ki je postal najbolj očiten ob vstopu v novo tisočletje, je temeljil na predpostavki, da bodo zaradi menjave datumov vse elektronske naprave prenehale delovati, je bil z današnjega vidika precej patetičen in posledično tudi zabaven, zato se ideja za komično ZF grozljivko Y2K zdi ne zgolj dobra, ampak odlična. Režiser in scenarist Kyle Mooney, ki je sicer znan po svoji nostalgični fascinaciji nad tehnologijo 80. in 90. let, se prav tako zdi idealen človek za prikaz zgodbe o skupini najstnikov, ki se ob koncu leta 1999 sreča na silvestrski zabavi in hitro postane tarča zmanipuliranih računalnikov, ki želijo izbrisati človeštvo. Z vsem ponujenim potencialom se zdi, da film ne more zgrešiti zastavljenega cilja, vendar pa se zgodi ravno to; Y2K sicer ponudi nekaj domiselnih prebliskov, vendar pa kot celota izpade kot izredno generična, nefokusirana, zmedena in presenetljivo nezabavna izguba gledalčevega časa. Z vidika komedija se film povečini zadovolji s precej plitkimi in predvidljivimi šalami, občasno pa zanese v vode ostrega črnega humorja, vendar si poskusi vedno izpadejo nevmesno, štorasto in ponekod celo neokusno, kar je najbolj opazno pri sicer pretiranih prizorih nasilja, ki enostavno niso zabavni. Film jo nič bolje ne odnese, ko mora kaotično dogajanje napolnili z bolj resnimi / dramatičnimi trenutki; smrti nekaterih pomembnejših likov pogosto ne nosijo nobene čustvene teže, prav tako pa je ozadje dogajanje izredno slabo pojasnjeno. Igralske kreacije so sicer kompetentne, vendar po drugi strani same po sebi ne morejo rešiti filma, ki svojim likom ne nameni nobene globine ali všečnih karakteristik. Y2K tako ne pusti globjega vtisa pri gledalcu in pogrne na vseh ravneh; ni pretirano zabaven, inteligenten ali napet, kar pomeni, da od filma na koncu ne ostane popolnoma nič.

Blitz (2024)

Rating: 5 out of 10.

Blitz, najnovejša celovečerna zgodovinska vojna drama britanskega režiserja Steva McQueena, se z naslovom nanaša na znamenito bliskovito vojno med Veliko Britanijo in nacistično Nemčijo v prvih letih druge svetovne vojne. Tedaj so nemške zračne sile redno bombardirale London in ostala večja britanska mesta, zato so oblasti organizirale evakuacije več tisoč otrok, ki so bili pripeljali v oskrbo na bolj varno podeželje. Film se odvija leta 1940 in spremlja zgodbo mlade tovarniške delavke Rite (Saoirse Ronan) in njenega sina Georga, ki je z vlakom odpeljan iz londonskih ruševin, vendar se na pol poti odloči vrniti v prestolnico, čeprav ga revščina in smrt pričakujeta na vsakem koraku. Blitz je dober primer filma, ki ga povozijo lastne (in dobronamerne) ambicije; McQueen skuša v slabih dveh urah zgraditi avtentično zgodovinsko dramo o grozljivem boju za preživetje med nemškimi bombardiranji, ganljivo emocionalno zgodbo o ločitvi in vnovični združitvi matere in sina ter družbenokritični portet britanske družbe, ki se sooča s problematiko rasne segregacije. Film je mogoče še najbolj uspešen, ko se z zavidljivo produkcijo, izpiljeno vizualno podobo in prepričljivo temačno atmosfero posveča prikazu življenja revnih med ruševinami zdemoliranega Londona, vendar pa je toliko slabši kot družinska in družbenokritična drama. McQueen neprestano skače med Ritino in Georgevo zgodbo, vendar pa nobenemu od njih ne nameni dovolj časa, da bi gledalcu zanju moralo biti mar. Ronanova je kakopak odlična, vendar bolj zaradi njenega naravnega šarma, ki ga vlije v vsako vlogo, medtem njen lik ostaja precej nedodelan. A kjer Blitz najbolj pogrne, je pri njegovem spogledovanju s socialnim realizmom literarnih del Charlesa Dickensa in protirasističnem sporočilu; pri obojem se zateka v osladni hollywoodski sentimentalizem in poenostavljenost, ki naredi zgodbo še bolj plitko. Glede na to, da je McQueen v preteklosti zakrivil cel kup mojstrovin, je s tega vidika Blitz precejšnje razočaranje; občasno razkošen, spodobno odigran in vzdušen, povečini pa prazen in nedorečen. Nihče nam ne bo zameril, če rečemo, da smo pričakovali več.