Vid Šteh

Britanska režiserka Andrea Arnold je svoj zadnji igrani celovečerec, melanholični film ceste American Honey, predstavila pred dobrimi osmimi leti, vse do letos pa je posnela zgolj en dokumentarni film Cow, zato so bila ugibanja ob njenem novem projektu kakopak zelo živahna in polna visokih pričakovanj. Bird je film, ki ostaja zvest režiserkini fascinaciji nad odraščanjem mladih ljudi, potisnjenih na rob družbe; dogajanje je tokrat postavljeno v zanemarjeno blokovsko naselje, kjer med drugim živijo 12 – letna Bailey (izvrstna Nykiya Adams) ter njuna oče Bug (Barry Keoghan) in polbrat Hunter. Ko Bug nepričakovano oznani, da se bo poročil z žensko, ki jo pozna zgolj slabe tri mesece, Bailey uporniško zavrne vabilo na poroko in namesto tega tava po naselju, kjer po naključju sreča ekscentričnega tujca po imenu Bird (Franz Rogowski), ki išče svojega odtujenega očeta. Arnoldova s filmom Bird znova dokaže, da je mojstrica pripovedovanja “malih zgodb malih ljudi”, ki v sebi nosijo navdihujoče sporočilo, s katerim se lahko poistoveti vsak gledalec; pričujoči film namreč ni zamišljen kot zgolj grobo realistična socialna drama, ampak si privošči krajše izlete v vode magičnega realizma in skozi odraščanje glavne junakinje predstavi njeno hrepenenje po osebni svobodi, ki jo simbolično (in proti koncu že kar dobesedno) uteleša družbeno neprilagojeni naslovni lik. Poleg naravnih igralskih predstav, kjer pozornost poleg Adamsove ukrade tudi vedno bolj uveljavljeni Keoghan, se film lahko pohvali z minimalistično fotografijo ter perfektnim ravnovesjem med navdihujočim sentimentalizmom in kruto resničnostjo nasilja in revščine, v katero so ujeti nižji družbeni sloji. Elementi fantazije, ki so precej očitni v zadnji tretjini, bodo sicer zmotili nekatere gledalece, hkrati pa ima film nekaj težave z dolžino skoraj dveh ur, ki tokrat ni docela upravičena in pelje v razvelečnost. Navkljub temu je Bird še en pohvale vredne celovečerec trenutno ene najboljših filmskih režiserk na svetu.

Avstralski filmar Justin Kurzel se je v preteklosti večkrat dotaknil tematik, ki so bile za marsikoga preveč občutljive; dober primer sta mojstrovini Snowtown in Nitram, ki sta se na brutalno iskren, vendar odgovoren način lotevale prikaza srhljivih življenj nekaterih najbolj razvpitih avstralskih serijskih morilcev. V podobni maniri nadaljuje tudi s svojim najnovejšim celovečercem The Order, ki temelji na resničnem policijskem pregonu članov naslovne zloglasne neonacistične paravojaške skupine pod vodstvom karizmatičnega fanatika Boba Mathewsa, ki je bila v prvi polovici 80. let odgovorna za več drznih bančnih ropov, bombnih napadov in atentatov vplivnih osebnosti, s katerimi je pripravljala poligon za izvedbo državnega udara. Navkljub temu, da je FBI sčasoma uspel razbiti skupino, so dejanja njenih članov močno “navdihnila” številna druga teroristična dejanja, med drugim tudi sloviti napad na ameriški Capitol 6. januarja 2021. Kurzel dokaj očitno vleče vzporednice med omenjeno skupino in aktualnimi skrajnodesničarskimi tolpami, vendar je pri tem dokaj subtilen in v prvi vrsti želi prikazati napeto zgodbo o lovu med mačkami in mišmi, kjer ne manjka vrhunskega suspenza, odličnega igralskega ansambla, kjer najbolj navdušita Jude Law in predvsem Nicholas Hoult v vlogi Mathewsa ter vzornega sledenja zgodovinskim dejstvom. Za dobro vzdušje poskrbita tudi živahen tempo in strašljiva atmosfera, kjer Kurzel ne umika pogleda stran od tragičnih plati zgodbe (še posebej glede tega, kako so bili otroci pripadnikov skupine že od malih nog podvrženi vzgoji, ki temelji na sovraštvu in nasilju), obenem pa se zaveda, da je zgodba že sama po sebi dovolj zastrašujoča in ne potrebuje dodatnih komentarjev. The Order je v osnovi staromodna policijska kriminalka, vendar pa ta vleče mnogo strašljivih primerjav z resničnostjo, v kateri Amerika tiči že lep čas.