Onibaba (1964)

Rating: 10 out of 10.

Najboljši filmi so vedno tisti, ki jih zaradi svoje edinstvenosti in unikatnosti ni mogoče omejiti na en žanrski predalček, zato so pogosto podvrženi debatam o tem, kako bi jih sploh morali interpretirati. Dober primer takšnega filma je japonska klasika Onibaba, ki še danes sproža pomisleke glede tega, kam jo uvrstiti; nekateri jo dojemajo kot zgodovinsko dramo, spet drugi kot psihološki erotični triler, potem pa se najdejo tisti, ki v filmu prepoznajo elemente, po katerih je bil kasneje žanr t.i. folk grozljivk. Slednja ugotovitev ni niti malo zgrešena, saj je film svobodna predelava starodavne budistične legende o zlovešči maski, ki jo ni nikoli moč sneti; dogajanje je postavljeno v nerodovistno travnato močvirje na Japonskem sredi 14. stoletja, ko deželo pretresa krvava državljanska vojna in huda lakota. Dve ženski, mati samuraja Kicha in njegova žena, se preživljata s pobiranjem lastnine mrtvih samurajev in čakata na Kichijevo vrnitev domov. A ko Kichijev vojni tovariš Hachi potrdi njegovo smrt na bojišču, se žena spusti v strastno razmerje s Hachijem, kar močno razburi mater, ki se po spletu okoliščin polasti skrivnostne maske padlega samuraja. Onibaba upravičeno velja za filmsko klasiko, saj je zaznamovala evolucijo marsikaterega žanra; od zgodovinske drame o tragičnih posledicah vojnega upostošenja na srednjeveškem Japonskem, žgečkljive erotične parabole o osamljenosti, poželenju in ljubosumju ter folk strašljivke, ki razgali brutalni razkroj družinskih vezi pod težo nasilja in samodestruktivnih nagonov. Režiser Kaneto Shinodo, ki je za časa svojega življenja zakrivil cel kup japonskih klasik, je tokrat na vrhuncu moči; fenomenalna temačna atmosfera močvirja z visoko travo, neobičajno mikavna uporaba glasbe in naravnih zvokov, močna ekspresivna igra, mojstrsko grajenje suspenza ter osredotočenost na zgodovinske detajle naredijo iz filma Onibaba umetnino, ki brezhibno kombinira poetično in zastrašujoče. Nesporna klasika japonskega filma.

Constance Debré: Love Me Tender

Življenje francoske pisateljice Constance Debré, vnukinje prvega povojnega predsednika francoske vlade Michela Debréja, je sprva vodilo v predvidljivo usodo posameznice, ujete v idealistično okolje privilegirane malomeščanske elite. Doštudirala je pravo, postala uspešna odvetnica, si našla partnerja, z njim zanosila in rodila sina Paula. Toda pri 43. letih se je Debrejeva nenadoma odločila za drastično spremembo življenjskega sloga; podala je zahtevo za ločitev, odvetniško kariero obesila na klin, si postrigla lase in sprejela novo življenje promiskuitetne lezbične pisateljice. Kot avtorefleksija tega zanjo pomembnega obdobja služi tudi literarna trilogija, katere prvi del se imenuje Love Me Tender; v njem je kot osrednji konflikt izpostavljen njen boj za skrbništvo nad sinom, hkrati pa se posveča tudi svojemu “novemu” življenju lezbijke, ki pogosto menjava partnerke, do katerih se boji gojiti kakršnakoli globja čustva, dneve pa preživi ob kajenju, plavanju, branju in pisanju. Roman, ki sledi zakonitostim trenutno vse bolj trendovskega pisanja t.i. “avtofikcije” (ni naključje, da je roman v slovenščino prevedla Eva Mahkovic, ki v svojih delih uporablja identično tehniko pisanja) v kratkih poglavjih na iskren in neposreden način odpira večno aktualna vprašanja identitete, razlik med spoloma ter predvsem težavnega položaja žensk, ki so razklane med tradicionalnim družbenimi normami in bolj “drastičnim” življenjskim slogom.

Love me Tender je hiter in berljiv roman, vendar pa ga nikakor ni mogoče označiti za lahkotnega oz. “plažnega”. Avtorica nas v v kratkih in udarnih poglavjih pelje skozi čustveno razburkano obdobje razklanosti med preteklostjo in sedanjostjo, med njenim “vsiljenim” malomeščanskim negovanjem idealnega jaza ter transformacijo v osebo, ki išče potešenje v nihilističnem odnosu do sveta in svobodnih seksualnih praksah s popolnimi neznankami. Velja omeniti, da avtorica resda ne vzpostavi ostre kritične drže do svojega novega načina življenja, ga pa vsekakor ne želi idealizirati oz. opisati kot stanje, v katerem se dobro znajde. Love Me Tender je roman o ženski, ki se je našla, vendar se še vedno išče; je roman o poti, ki pa se je šele dobro začela, zato tako bralec kot tudi sama junakinja težko predvidita, kam ju bo usoda peljala. Toda vse je bolje od tičanja v rutinskem dolgčasu, ki ga ponuja že vnaprej začrtano življenje ženske kot sužnje hladnega birokratskega sistema.

Iskrena literarna samorefleksija, ki presega omejitev na spol in nagovori bralca z univerzalnim sporočilom o iskanju in sprejemanju svojega individualizma.

Rating: 4 out of 5.