Če je moč verjeti govoricam, je sodni kriminalni triler Juror #2 zadnji film v več kot 50 – letni karieri legendarnega igralca in režiserja Clinta Eastwooda, ki danes šteje 94 let. Če to drži, potem lahko z gotovostjo rečemo, da si je za svoj režijski labodji spev izbral projekt, ki je več kot vreden njegovega slovesa enega najbolj drznih avtorjev v zgodovini sedme umetnosti. V filmu spremljamo novinarja in nekdanjega alkoholika Justina, ki sprejme vlogo porotnika v odmevnem sodnem procesu zoper mladeniča, ki je obtožen umora svojega dekleta. Tekom obravnave, katere razplet je glede na vse razpoložljive dokaze vsem že vnaprej jasen, je Justin edini, ki začne dvomiti v mladeničevo odgovornost za umor, še posebej, ko zgrožen ugotovi, da je morebiti sam kriv za smrt nesrečnega dekleta. Za razliko od večine sodnih dram, ki svoj fokus osredotočijo na končne razsodbe obravnavanih primerov, film Juror #2 svoj veliki preobrat razkrije dokaj zgodaj, vendar se zgodba na tej točki šele dobro začne; iskanje krivca tokrat ni tako pomembno v primerjavi z globoko moralno dilemo osrednjega lika, ki bi rad sledil svojim visokim moralnim standardom, po drugi strani pa išče vse možne načine, da bi se uspel izogniti zasluženi kazni, ki mu lahko uniči življenje. Eastwood je navkljub visoki starosti tokrat še vedno ustvarjalno močan in poln energije, okoli sebe pa zbere izvrstno igralsko zasedbo, kjer najbolj zasijeta Nicholas Hoult in Toni Collete, ki s svojimi prezencama predstavlja nasprotna pola pravnega sveta. A tisto, kar pri filmu najbolj navduši, je njegovo domiselno obračanje žanrskih klišejev ter vztrajanje pri odprti zgodbi, ki gledalca vzpodbudi k globjemu razmisleku in eksistencialnih dilemah, ki so v nas vedno prisotne. Juror #2 tako predstavlja odlično slovo enega od največjih filmskih umetnikov vseh časov.
