The Shade (2023)

Rating: 7 out of 10.

The Shade, ki lovi ravnotežje med žanroma nadnaravne grozljivke in družinske drame, je celovečerni prvenec režiserja in scenarista Tylerja Chipmana, ki temelji na njegovem istoimenskem kratkem filmu iz leta 2020. Zgodba se vrti okoli travmatiziranega Ryana, katerega oče je pred kratkim iznenada storil samomor, ob prihodu njegovega odtujenega starejšega brata pa se v notranjosti družinske hiše začnejo odvijati nenavadni dogodki, ob katerih se začne brisati meja med resničnostjo in halucinacijami, vzetimi naravnost iz nočne more. The Shade raziskuje tematike, ki so v žanru grozljivk (še posebej v zadnjem desetletju) zelo pogoste; teža osebne travme, soočenje z izgubo bližnjega in prikaz mučnega procesa žalovanja, ki človeka fizično in psihično izčrpa. S tega vidika bi težkor rekli, da Chipmanov film odkriva toplo vodo; pravzaprav se oklepa že videnih vzorcev in ne ponudi nobenega osvežujočega pogleda na omenjene tematike, vendar pa te še vedno obravnava kompetentno, zrelo in z domiselno uporabo simbolike, ki razkriva, da groza ni otipljiva, ampak se manifestira v človekovi notranjosti. Več kot solidne igralske predstave, dobro razviti in simpatični liki, vzdušna temačne atmosfera držijo film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih in za celovečerni prvenec je Chipman svoje delo opravil povsem zadovoljivo. Film ima sicer nekaj pričakovanih začetniških napak kot je npr. pretirana dolžina dveh ur in na trenutke po polžje počasen tempo, ki od gledalca zahteva ogromno potrpljenja in zoprnih kompromisov, saj se film povečini odvija kot psihološka drama z zgolj peščico srhljivih trenutkov, ki pa so sicer presenetljivo efektni in zastrašujoči. The Shade je tako nepopoln, pretirano zamotan in naporen film, ki pa vseeno postreže z dovolj aduti, da je gledalčevo potrpljenje več kot poplačano.

Memoir of a Snail (2024)

Rating: 8 out of 10.

Avstralski animator in filmar Adam Elliot velja za eno od najbolj prepoznavnih imen na področju stop-motion animacije in hkrati za ustvarjalca, ki si za svoje projekte vzame več let časa, saj se tekom nastajanja ne poslužuje uporabe digitalne / računalniške tehnologije. Zato ne preseneča, da je njegov najnovejši celovečerec, tragikomedija Memoir of a Snail, nastajal več kot pet let, kar služi kot dokaz filmarjeve močne ustvarjalne determinacije, ki je dandanes žal vse redkejša. In čakanje se je vsekakor izplačalo; film, pri katerem je Elliot črpal navdih iz lastnega življenja, spremlja težavno odraščanje dvojčkov Grace Pudle, ki živi skupaj s paraplegičnim očetom in bratom dvojčkom Gilbertom, do katerega goji še posebej močno navezanost. Dvojica se pred krutostjo vrstnikov zateka v svet branja knjig in zbiranja polžev, njuna mladost pa je tragično prekinjena zaradi nenadne očetove smrti in odločitve socialne službe, da dvojčka loči. V naslednjih letih Gilbert odrašča v družini verskih fundemantalistov, medtem ko je Grace prepuščena sama sebi in se pred svetom zapira v svet polžev, cenenih ljubezenskih romanov in bašenja s hrano. Memoir of a Snail je boleče iskren in ganljiv prikaz življenja družbene izobčenke, ki ne želi komunicirati s svetom, saj ji ta ne ponuja veliko razlogov za to; Elliot z dobršno mero empatija in tudi kritike prikaže krutost vsakdana človeka, ki se ne zna “vklopiti” in je tako obsojen na odrinjanje, zlorabo in nasilje v vseh možnih oblikah. Pogosto mučno zgodbo Elliot začini s toplim, pa četudi občasno grobim humorjem, odličnimi glasovnimi predstavami eminentnih igralcev kot so Sarah Snook, Kodi Smit-McPhee, Eric Bana in celo legendarni mračni trubadur Nick Cave ter znova čudovito minimalistično stop-motion animacijo, edina preglavica filma pa je njegov zaključek, ki je sicer emocionalno močan, vendar nekoliko predvidljiv. Memoir of a Snail je navkljub temu dober dokaz, da bo tudi animacija za odrasle imela svoje mesto v prihodnosti.