Vid Šteh

Romantični filmi imajo dolgo zgodovino spogledovanja s tragedijo oz. situacijami, kjer močno ljubezen med dvema osebama prekine nekaj groznega. Takšen pristop seveda predstavlja dvorezen meč, še posebej, ker je ta pogosto uporabljen (oz. bolje rečeno; zlorabljen) v namene najbolj preprostega način izvabljanja gledalčevih čustev, kjer ganljivost nadomesti vsiljiva solzavost. Romantična drama We Live In Time vsaj na površju deluje kot tak film; ta spremlja burno desetletje v življenju mladih zaljubljencev Tobiasa (Andrew Garfield) in Almut (Florence Pugh), ki je zaznamovano s kariernimi vzponi in padci, pogostimi poskusi zanositve, rojstvom otroka in kakopak hudo boleznijo, kjer mora Almut postaviti službo kuharske mojstrice na stranski tir in kreniti na pota težavnega zdravljenja. Pričujoči film vključuje vse elemente povprečne romantične žajfnice, od katere imajo največ koristi proizvajalci robčkov, s katerimi si gledalci brišejo solze; mlada in idealistična zaljubljenca, ki morata s skupnimi močmi premagati hude izzive, pri tem pa spoznata, da ima vsak od njiju svoj pogled na svet, kar zna usodno vplivati na njuno razmerje. In četudi se We Live In Time občasno oklepa sentimentalizma, je vse prej kot čustveno manipulativna in prisiljeno solzava cenenost, še posebej po zaslugi fenomenalnih igralskih predstav Garfielda in Pughove, ki z naravno kemijo in iskricami svoja lika obogatita z ogromno očarljivosti in predvsem globine. Film se od povprečnih romanc razlikuje tudi po svojem nelinearnem pripovednem toku, ki pogosto menjava časovna obdobja, vendar so ti preskoki izpeljani povsem brezhibno oz. tako, da gledalec ne bo imel težav s spremljanjem zgodbe. We Live In Time je film, ki vsaj na prvi pogled niti približno ni imel možnosti biti tako dober kot je na koncu izpadel, toda naj ta služi kot dokaz, da pristna romanca v sedmi umetnosti še ni umrla.

Daisy Ridley, ki je pred dobrim desetletjem opozorila nase z vlogo bojevnice Rey v novi trilogiji franšize Star Wars, se je zadnja leta premeteno umaknila v svet manjših, neodvisnih filmov, ki ji bistveno bolje ležijo in omogočajo razkazovanje širokega igralskega spektra. Da je Ridleyjeva mnogo več kot zgolj akcijska junakinja v franšizi, ki že lep čas kaže znake kreativne utrujenosti, dokazuje tudi psihološki triler Magpie, kjer postreže s svojo najboljšo vlogo v karieri; glavna junakinja filma je Anette, mati dveh otrok in žena arogantnega faliranega pisatelja Bena, ki je obsojena na osamljeno življenje v veliki podeželski hiši, medtem ko Ben spremlja njuno hčerko, novopečeno otroško igralko, na snemanje filma, kjer se (pričakovano) zatrapa v zvezdnico Alicio. Kot priporočilo; manj, ko veste o filmu Magpie, bolje je. Zgodba, ki jo je pomagala spisati tudi Ridleyjeva, je polna subtilnih preobratov, ki se ves čas zlobno igrajo z gledalčevimi pričakovanji, temačna atmosfera, ki fenomenalno ujame vzdušje odtujenosti med osrednjima likom in mojstrsko tempiran tempo pa poskrbita, da film brez težav razvija enako preprosto kot tudi kompleksno zgodbo, ki bo najverjetneje poznana marsikateri ženski. Kot je že bilo omenjeno, je Ridleyjeva tokrat resnično v vrhunski formi; s svojo pasivno agresivno držo, strupenim pogledom v očeh ter srhljivo prezenco, ob kateri je nemudoma moč začutiti rušenje njene psihe, se gledalcu nemudoma zasidra v spomin in postreže z enim najboljših igralskih nastopov v letu 2024. Magpie morebiti izgubi nekaj dramatičnega učinka ob vnovičnem ogledu, vendar je še vedno prepričljiv miks družinske drame in psihološkega trilerja, ki gledalca enako močno šokira kot tudi navduši.