Vid Šteh

Rose v naslovu biografskega trilerja Rose’s War (izvirni naslov filma je Baltimore) je letos preminula Rose Dugdale (1941), britanska prostovoljka za irsko republikansko armado (IRA), ki je odraščala v premožnem okolju, vendar pa se je uprla volji svojih staršev in postala radikalna aktivistka, ki se je med drugim zavzemala za neodvisnost Severne Irske in prezirala vpliv britanske krone na življenje na Irskem. Pričujoči film se osredotoča na njen največji podvig v karieri aktivistke; aprila 1974 je s skupino oboroženih vdrla na posestvo britanskega konservativnega politika Sira Alfreda Belta in ukradla več dragocenih slik, v zameno za njihovo vrnitev pa je zahtevala izpustitev več pripadnikov IRE, ki so prestajali zaporno kazen v britanskih zaporih. Sam rop predstavlja zgolj manjši del filma, saj Rosino življenje spremljamo preko nekonvencionalne pripovedne niti s pogostimi flashbacki ter menjavanji dogajanja, na tak način pa gledalci dobimo vpogled v psiho glavne junakinje in kako jo je zagreti politični aktivizem postopoma spremenil v nasilno radikalko. Prednost filma je, da Rose niti ne obsoja, še manj pa poveličuje, ampak skuša podati karseda objektiven portret človeka, razpetega med političnimi prepričanji in vestjo, film pa je pri tem še posebej uspešen po zaslugi izvrstne Imogen Poots v glavni vlogi, ki zgolj z močno ekspresivno obrazno mimiko zajame tako Rosino odločnost kot strah, k temu pa je treba še dodati odlično temačno atmosfero, hiter tempo in presenetljivo visoko mero suspenza, ki nikoli ne žrtvuje čustvene teže zgodbe. Film je nekoliko manj uspešen kot biografija, saj venomer ostaja dokaj površinski in se nikoli docela ne poglobi v psihologijo glavne junakinje in njenega boja, hkrati pa se zdi, da bi film profitiral od bolj razvitega osrednjega konflikta, ki ga je morebiti prehitro konec. Navkljub tem napakam je Rose’s War napet in vzdušen triler, ki ponudi zanimiv vpogled v večne politične konflikte na britanskem otočju.

Težava mnogih sodobnih (predvsem čezlužniških) filmov z LGBTQ vsebino je ta, da se zavoljo osladne politične korektnosti in strahu pred moralno ogorčenostjo publike trmasto oklepajo pravljičnega portretiranja istospolne skupnosti in rešitve za njene težave vidijo v preprostih in naivnih potezah. Na takšno plitkost vsekakor ne pristaja britanski psihološki neo-noir triler Femme, ki poveže nasilneža in žrtev v kompleksen in problematičen odnos; Jules, transvestitski performer (izvrstni Nathan Stewart-Jarrett), je nekega večera tarča brutalnega napada skupine homofobnih huliganov, med katere spada tudi vročekrvni Preston (George MacKay v svoji najbolj kompleksni vlogi doslej). Slednjega Jules sreča tri mesece kasneje v gejevski savni (izkaže se, da je Preston globoko zavrt homoseksualec) in se v želji po maščevanju zaplete z njim v razmerje, kar pa v obema prebudi cel kup konfliktnih čustev. Femme je odkrito provokativen film, ki se samozavestno spusti v analiziranje kompleksnega razmerja med žrtvijo in njenim rabljem, hkrati pa tudi opozori (pre)veliko moč gorečega maščevanja, ki žrtvi včasih ne prineše moralnega zadoščenja in razrešitve osebnih problemov. Emocionalno popotovanje glavnih likov je zaznamovano z mamljivo neo-noirovsko atmosfero in temačno fotografijo, že omenjenimi pogumnimi igralskimi predstavmi ter potrpežljivim razvijanjem zgodbe, kjer je gledalec na trnih vse do nastopa odjavne špice. Režijski duet Sam H. Freeman in Ng Choon Ping suvereno in kompetentno sledita žanrskim pravilom filmov o maščevanju, vendar te začinita z grobim stilom in nepredvidljivimi zasuki, kar je še najbolj razvidno v zastrašujoče realističnem finalnem preobratu. Femme bo za marsikaterega gledalca pretežak zalogaj, hkrati pa bo podvržen napačnim interpretacijam (nekateri bodo celi trdili, da film humanizira homofobe), toda v današnjem času, ko je pogum v filmski umetnosti prej izjema kot pravilo, so takšni ostri filmi vsekakor dobrodošli.