Vid Šteh

The Watchers, mešanica nadnaravne grozljivke in pravljičnega trilerja, predstavlja režijski prvenec Ishane Night Shyamalan, sicer hčerke M. Night Shyamalana, ki se je proslavil (včasih pa tudi osramotil) s trilerji, ki so po pravilu vključevali šokantne preobrate, kar ga je tudi privedlo do točke, ko je postal žrtev lastnega uspeha. Očetov vpliv je zelo očiten tudi pri hčerkinem prvencu, kar je pričakovano, saj je Shyamalan nastopil kot producent, hkrati pa je filmarko tudi usmerjal k temu, da naredi zgodbo karseda “shyamalanovsko”, kar s seboj povleče cel kup problemov0. Glavna junakinja filma je Mina (Dakota Fanning), ameriška priseljenka, ki živi na Irskem in je zaposlena v prodajalni živali, globoko v sebi pa še vedno preboleva smrt svoje matere v prometni nesreči, za katero je bila delno odgovorna. Med službeno potjo se ji pokvari avtomobil in tako obtiči sredi velikanskega gozda, kjer naleti na skrivnostni bunker, v katerem živijo starejša ženska, fant in dekle, ki so vsako noč nadzorovani s strani bitij, imenovanih Opazovalci. Najmočnejši del filma The Watchers je njegova prva polovica, kjer Shyamalanova z obrtniško spretnostjo počasi razvija osrednjo uganko, hkrati pa dogajanje začini s prepričljivo temačno atmosfero ter nekaterimi zelo napetimi prizori, kjer bo gledalcu za kratek čas zastal dih. Hkrati pa se že v tem delu kažejo slabosti filma, še posebej pri osrednjih likih, ki so precej nerazviti in enodimenzionalno dolgočasni, še slabše pa je odnese druga polovica, ko film suspenz in skrivnostnost zamenja za suhoparno razlaganje dogajanja in utrujajoča kopičenja preobratov, ki jih je ob nastopu odjavne špice že toliko, da bo gledalcu malo mar za to, kaj bi Shyamalanova s filmom rada povedala. Film sicer kaže nagibe k izoblikovanju družbenega komentarja o izgubi identitete, prebolevanju in voajerizmu v internetni dobi, toda The Watchers ima preveč nadležnih elementov, značilnih za Shyamalanove filme, da bi pustil trajnejši vtis.

Za vse, ki bi se radi spoznali z unikatnim filmskim jezikom kralja neodvisnega filma Jima Jarmuscha, pa ne veste, kje bi začeli, je trpka črna komedija Down by Law več kot idealna izbira. Ne gre zgolj za enega od njegovih bolj dostopnih filmov, ampak hkrati tudi za zbirko vseh najbolj prepoznavnih elementov, ki so Jarmuscha podvzdignili med najbolj vplivnega neodvisnega filmarja vseh časov. Zgodba je postavljena v New Orleans in spremlja tri like, ki se znajdejo v isti zaporniški celici; Zack (Tom Waits) je trmoglavi in finančno podhranjeni DJ, ki ga policija zaloti med prevažanjem trupla v prtljažniku kolegovega avtomobila, Jack (John Laurie) je zvodnik, ki mu podtaknejo novačenje mladoletne prostitutke, medtem ko je Bob (Roberto Benigni) italijanski turist, ki med igro kart ponesreči ubije tekmeca. Trojica se med prestajanjem zaporne kazni zbliža in skuje načrt za pobeg, vendar pa tudi prostost nosi svojo ceno, še posebej, če ti policija ves čas diha za ovratnik. Down by Law je po vzdušju in nekonvencionalni pripovedni niti nekakšna duhovna nadgranja Jarmuschove predhodne črne komedije Stranger than Paradise, saj oba filma odlikuje počasen tempo, ekscentrični liki, ogromno statičnih kadrov ter izraziti minimalizem, kjer se zgodba sestavlja iz kratkih in sila duhovitih vinjet, ki so že zdavnaj postale antologijske. Fokus filma so kakopak osrednji trije liki in tu zgodba najbolj zasije, še posebej po zaslugi čudovitega Benignina v svoji prvi angleško govoreči vlogi, ki s svojo polomljeno angleščino in otroško bebavostjo ukrade vsak prizor, kot kontrast njegovemu cirkusanstvu pa sta enako izvrstna cinični Waits in sluzavi Laurie. Down by Law je brez kančka dvoma eden najboljših filmov iz 80. let in se poleg Night on Earth in Mystery Train uvršča tudi med vrhunce Jarmuschovega ustvarjanja.