Vid Šteh

Čezlužniška filmska industrija že vrsto let perverzno tekmuje v tem, kateri film bo deležen bolj absurdno orjaškega proračuna, medtem ko (na srečo) neodvisna filmska produkcija navkljub omejenim finančnim sredstvom ustvarja nemalo presežkov. Mednje spada tudi minimalistični kriminalni triler The Last Stop in Yuma County, simpatični poklon filmom bratov Coen in Quentina Tarantina, zapakiran v estetiko klasičnega filma noir in ruralnega westerna. Film, postavljen v 70. leta, se povečini odvije na eni sami lokaciji; na becinski črpalki z motelom in restavracijo sredi vroče puščave v Arizoni. Tam nekega jutra prispe nevrotični prodajalec nožev (Jim Cummings, ki je že postal eno od večjih imen ameriškega neodvisnega filma), ki se spoprijatelji s simpatično natakarico Charlotte, nakar v restavracijo med drugim vkorakajo še duet bančnih roparjev, starejši zakonski par, mlada zaljubljenca na begu ter nerodni šerifov namestnik. Kar se sliši kot uvod v šalo, se kmalu spremeni v duhovit in nepredvidljiv mozaik nasilja, cinizma, pohlepa in umorov, kjer se zdi, da ni nihče to, za kar se izdaja. Glavna odlika filma The Last Stop in Yuma County, sicer celovečernega prvenca režiserja in scenarista Francisa Gallupija, je njegova peresno lahka pripoved, ki pa ni niti malo generična ali predvidljiva, saj se navidez preprosti zaplet o skupini ljudi, ki se znajde na napačnem kraju ob napačnem času, razvije v zmešnjavo, ki je enako smešna kot tudi tragična, poganjata pa jo kakopak človeška neumnost in pohlep. Barvita igralska zasedba izvrstno opravi svoje delo, še posebej vedno očarljivi Cummings v značilni vlogi zbeganega ekscentrika, Gallupe pa uspe s privlačno fotografijo, seksi soundtrackom in živimi barvami pričarati retro stil 70. let, ko filmi še niso klonili politični korektnosti in obsedeni želji po tem, da morajo na vsak način postreži z družbenimi komentarji. The Last Stop in Yuma County je preprost in efekten film, ki v bistveno krajšem času in z bistveno manj denarja pusti boljši vtis kot večina orjaških hollywoodskih produktov z omejenim rokom trajanja.

Mnogi se sprašujejo, na kateri točki je nekdaj neuničljivi superherojski imperij Marvel začel izgubljati naklonjenost tako kritiko in predvsem publike? Nekateri menijo, da se je padec začel takoj po epskem zaključku s spektaklom Avengers: Endgame, spet drugi pa so mnenja, da se je Marvel ustrelil v koleno s prenasičenostjo materiala tako na malih kot velikih zaslonih. In morebiti je v tem, da je Marvel s širitvijo superherojskega vesolja na področje televizijskih nadaljevank, tudi nekaj resnice, kar je še posebej razvidno po ogledu serije She-Hulk, v kateri spremljamo kaotično karierno in zasebno življenje ambiciozne odvetnice Jennifer Walters (Tatiana Meslany), sicer sestrične ikoničnega zelenskastega orjaka Hulka, ki se občasno spremeni v svoj superherojski “alter-go” She-Hulk. Nadaljevanka skuša imitirati odštekani stil odvetniških humoresk kot je Ally McBeal, hkrati pa ostati zvesta superherojskemu izročilu in ponuditi iskren portret sodobne ženske v tridesetih, ki išče ravnotežje med zahtevno kariero, iskanjem pravega moškega in soočenjem s še vedno močno patriarhalno in seksistično družbo. Vse te namere se izkažejo za čisto laž že v prvi epizodi, ki hitro vzpostavi ton preostanka sezone; She-Hulk je serija, nasičena s pokroviteljskim kvazifeminističnim poflom na ravni filmov Grete Gerwig, resnično obupnimi šalami, enodimenzionalnimi in plitkimi liki, cenenimi posebnimi učinki (kar je šokantno, glede na to, da je ena epizoda serija domnevno stala 25 milijonov dolarjev), monotono akcijo ter dolgočasno zgodbo, ki se bolj kot na razvoj osrednjega lika zanaša na metanje epizodnih vlogic bolj znanih Marvelovih likov kot sta Daredevil, Abomination in Wang. Kar pa je še najhujše; glavna junakinja, za katero bi nam moralo biti mar, se izkaže za egocentrično, narcisoidno in privilegirano karieristko brez všečne osebnosti. She-Hulk je brez kančka dvoma ne zgolj najslabša Marvelova serija, ampak hkrati tudi dno dna omenjene nekdaj zelo uspešne superherojske franšize.