The Fall Guy (2024)

Rating: 5 out of 10.

Akcijska romantična komedija The Fall Guy, ki združi dve najbolj vroči igralski imeni lanskoletnega filmskega fenomena Barbenheimmer Ryana Goslinga in Emily Blunt, ima na prvi pogled srce na pravem mestu. Film namreč daje vtis prikupnega poklona poklicu, ki je v filmski industriji pogosto krivično spregledan in sicer je govora o napornem delu kaskaderjev, ki vsakodnevno tvegajo lastna življenja, da bi gledalcem dostavili dve uri neobremenjene zabave v kinu, katero predstavlja tudi pričujoči film. V ospredju zgodbe je Colt Seavers (Gosling), nekdanji filmski kaskader, ki se po hudi nesreči na snemanju zateče v osamo in preživlja z mizernimi deli, dokler ga na pomoč ne pokliče njegovo nekdanje dekle Jody (Blunt), ki snema svoj prvi celovečerec in potrebuje izkušenega kaskaderja, hkrati pa nekoga, ki bi poiskal pogrešano zvezdo njenega filma. Zdi se, da ima film vse karte na pravem mestu; režiral ga je David Leitch, ki je že večkrat dokazal, da je mojster prepletanja akcije in komedije, tako Gosling kot Bluntova sta karizmatični igralski imeni, gledalci pa s(m)o na vsake toliko časa zasluženi videti sproščen blockbuster. In The Fall Guy je ravno to; sproščen blockbuster, primeren zgolj za hiter odklop možganov, kar pa s seboj prinese cel kup problemov, zaradi katerih film venomer pada v morje pustega povprečja. Z vidika akcije je film morebiti res vznemerljiv in spektakularen, toda ko mora razviti zanimivo zgodbo in like, pa pogrne na celi črti, saj ne prvemu ne drugemu ne namenja veliko pozornosti. Romanca med Goslingom in Bluntom je medla in brez prave iskrice, kar je posledica tega, se mora film za ohranitev gledalčeve pozornosti v okvirni zaplet stlačiti generično in sila predvidljivo akcijsko pustolovščino. Povrhu tega pa je film izredno razvlečen in na več mestih dolgočasen, še posebej, ko najde trenutke za romantične prizore, ki pa – kot že rečeno – ne funkcionirajo. The Fall Guy ima nekaj svetlih trenutkov in je za enkratni ogled neškodljiv, hkrati pa je definicija t.i. belega šuma oz. filma, ki se predvaja v ozadju ko počnete kakšne bolj koristne stvari.

Possession (1981)

Rating: 9 out of 10.

Poljski režiser Andrzej Žulawski (1940-2016) je bil v evropskih krogih vedno poznan kot provokativen art-house avtor, ki je namerno kljuboval pravilom filmskega mainstreama in trmoglavo vztrajal pri svoji drzni umetniški viziji, ki se ne boji spraviti gledalca v nelagodje. In četudi je do začetka 80. let že postal eno od najbolj unikatnih imen poljskega filma, je mednarodno slavo požel šele s svojim četrtim celovečercem, psihološko srhljivko Possession, pri kateri je črpal navdil iz lastnih izkušenj ob soočanju s težavno ločitvijo od bivše žene, igralke Malgorzate Braunek. V ospredju filma sta zakonca Anna in Mark, ki živita v zahodnem Berlinu s svojim sinkom Benom; Mark ob vrnitvi iz službenega potovanja ugotovi, da je Anna vse bolj odtujena in psihično neuravnovešena, hkrati pa si je v času njegove odsotnosti omislila ljubimca. In medtem ko se Mark trudi rešiti propadel zakon, Anna na lepem skrivnostno izgine in preživlja čas v zanemarjenem stanovanju, kjer hkrati čuva grozljivo skrivnost. Possession je film, ki mu je nemogoče odreči ambicij in pretresljive iskrenosti; Žulawski ne obrača pogleda stran od travm in psihičnih posledic, ki jih na človeku pusti ločitev, pri posredovanju kompleksnega sporočila pa zgodbo zavije v različne plasti alegoričnosti, kjer je povsem odveč razmišljati o tem, če je prikazano nekaj resničnega ali zgolj odslikava čustvenih stisk osrednjih likov. Ravno zato je razumljivo, zakaj so igralske predstave pogosto (namerno) pretirane (četudi sta Sam Neill in Isabelle Adjani naravnost fantastična v svojih vlogah) in da je veliko dogajanja na robu čistega absurda. Possession je globoko metaforičen film, kjer bolj kot dogajanje šteje surovo potretiranje najbolj temačnih čustev, ki jih človek doživlja ob ločitvi od ljubljene osebe. Če k temu prištejemo še hladno vizualno podobo, izpostavljeno razklanost Berlina v 80. letih ter elemente pristne telesne grozljivke, pridemo do spoznanja, da je Possession neprijeten, vendar eden najbolj iskrenih in pretresljivih šokerjev vseh časov.