Vid Šteh

Godzilla Minus One, japonski epski spektakel o znameniti pošasti, ki hkrati predstavlja 37. poglavje v njeni dolgoletni franšizi, je učna ura za čezlužniške filmske studie, ki v svoje megalomanske blockbusterje vlagajo več sto milijonov proračuna, končni rezultat pa je generični in nesmiselni dolgčas, ki ga gledalec pozabi že ob odhodu iz kina. Film režiserja, scenarista in strokovnjaka za posebne učinke Takashija Yamazakija je bil namreč posnet za skromnih 12 milijonov dolarjev, hkrati pa izgleda bolj vznemirljivo, spektakularno in epsko kot številni medli poskusi ameriških studijev, da bi legendarnega kuščarja Godzillo predstavili svojemu občinstvu. Povrhu tega pa pričujoči film vključuje nekaj, kar čezlužniškim filmom o pošastih dela večne probleme; poglobljeno zgodbo in dobro razvite like, s katerimi se gledalec lahko poistoveti. Dogajanje je postavljeno v povojno Japonsko in v ospredje postavi tragično zgodbo nekdanjega kamikaze Koichija, ki je bil tik pred koncem vojne priča napadu orjaške Godzille, sedaj pa ga preganja krivda, ker ni uspel rešiti svojih tovarišev in se namesto tega izognil dolžnosti samomorilskega pilota. Medtem ko si skuša v opustošenem Tokiju znova zgraditi življenje, mesto napade Godzilla, vendar pa japonska vlada ni pripravljena ukrepati, zato so se meščani pripravljeni postaviti po robu pošasti popolnoma sami. Godzilla Minus One je znotraj žanra filmov o pošastih čista mojstrovina, saj poleg vznemirljive akcije, sapo jemajočih posebnih učinkov in fenomenalnega izgleda Godzille ponudi večplastno in kompleksno zgodbo z močnim družbenim komentarjem, kjer naslovna pošast simbolizira vračajočo se travmo japonske družbe, ki se po kapitulaciji l. 1945 ni zmožna postaviti na lastne noge in katere zavest je obremenjena z ranami vojne. Godzilla Minus One ni samo odličen epski spektakel z izvrstnim občutkom za suspenz in emocije, ampak dokaz, da so filmi o pošastih lahko mnogo več kot praznoglava predstava, ki jo spremljamo ob grizljanju kokic.

Nicolas Cage si zadnja leta uspe najti vse več projektov, ki so vredni njegovega talenta in mednje spada tudi postapokaliptična srhljivka Arcadian, ki ga postavi v vlogo Paula, požrtvovalnega očeta dveh najstniških sinov, s katerima skuša preživeti v svetu, ki ga je prizadela invazija pošasti, ki pridejo na površje samo ponoči. Okvirni zaplet močno spominja na uspešnico A Quiet Place, le da imamo tokrat opravka s postapokaliptičnim svetom, katerega pravila ostajajo venomer konsistentna, logična in se ne spreminjajo zgolj zato, ker to od njih zahteva zgodba. Režiser Ben Brewer se v prvi polovici oklepa minimalizma in gledalca ne utruja s podrobnostmi glede tega, kako se je invazija pošasti sploh začela, ampak ostaja venomer osredotočen na prepletanje ganljive družinske drame in napetega trilerja o preživetju, vse skupaj je zavito v pristno temačno atmosfero, tok pripovedi pa je temu primerno počasen in močno cilja na čustva, ne pa toliko na suspenz, katerega sicer ne primanjkuje. Igralske predstave so solidne, četudi je Cage nekoliko bolj v ozadju in prepušča prostor Jaedenu Martellu in Maxwellu Jenkinsu v vlogi najstniških sinov in tu se že pojavi prva večja težava filma; najbolj zanimiv lik v filmu je namreč Cageov Paul, medtem ko sta njegova sinova bistveno manj zanimiva in razdelana lika, zaradi česar bo gledalec s težavo našel razloge, da bi mu moralo biti zanju mar. Film kvari tudi druga polovica filma, ki opusti prizemljenost in minimalizem ter namesto tega dostavi celo vrsto akcijskih prizorov z neprepričljivim videzom pošasti, kar posledično vodi v padec suspenza in strahu, katerega film v prvi polovici tako dobro gradi. Arcadian nikakor ni slab film in je v marsičem mnogo boljši od A Quiet Place, toda zdi se, da pogosto teče po preverjenih potek tisoč in enega postapokaliptičnega filma namesto, da bi dostavil nekaj bolj unikatnega in drznega.