Vid Šteh

Filmi, ki se odvijajo na eni sami lokaciji in zgolj s peščico likov, so tvegan podvig, še posebej, ker je s takšno omejenostjo bistveno težje obdržati gledalčevo pozornost oz. zanimanje za minimalistično zgodbo pred njegovimi očmi. You’ll Never Find Me se te naloge samozavestno in temu primerno je tudi rezultat ena najboljših srhljivk letošnjega leta, ki navkljub nekaterim manjšim napakam dostavi dobro uro in pol dolgo morečo in napeto izkušnjo, polno suspenza in neprestanih ugibanj o tem, v katero smer bo zgodba krenila. Okvirni zaplet je dokaj preprost; Patrick je vase zaprti samotar, ki živi v majhni prikolici na podeželju, gledalcu pa dokaj hitro postane jasno, da je ujetnik neke nepojasnje travme iz preteklosti, ki ga je prisilila v mučno življenje v popolni samoti. Toda neke nevihtne noči nekdo potrka na vrata njegove prikolice; premočeno mlado dekle, ki ga prosi za pomoč. Med dvojico se začne spletati pogovor, ki iz začetnega nezaupanja zelo hitro pride v strah, saj motivi tako mlade ženske kot Patricka niso povsem razumljivi. Je Patrick nekdo, ki preži na mlada dekleta? Ali pa je mlada ženska potrkala na njegova vrata s posebnim namenom? You’ll Never Find Me to enigmatičnost zgodbe podkrepi s potrpežljivim tempom, prepričljivo srhljivo atmosfero, domiselno uporabo zvoka (npr. naravni zvoki divjanja nevihte in padanje dežnih kapelj na streho prikolico pripomorejo k skorajda surrealnem vzdušju) ter odličnimi igralskimi predstavami Brendana Rocka in Jordan Cowan, ki brez težav nosita film na lastnih plečih, kar je posledica njunih zanimivih likov in dobro spisanih dialogov, ki se prav hudobno poigravajo z gledalčevimi pričakovanji. Povrhu tega pa je film tudi izredno strašljiv, ne da bi se ob tem zatekal k divji akciji, uporabi cenenih posebnih učinkov in strašenju na najbolj predvidljive in dolgočasne načine. Kot že omenjeno, je tempo filma počasen in zato se na nekaterih mesti zdi, da bi se zgodba lahko pospešila, toda čakanje se splača predvsem zaradi zastrašujočega epiloga, ki prikaže ravno dovolj, a ne preveč, da se ohrani misterioznost dogajanja. You’lll Never Find Me je brez kančka dvoma ena najboljših grozljivk letošnjega leta.

“Hiše gorijo, ljudje umirajo, prava ljubezen pa je večna.” Četudi se koncept večne ljubezni zdi nekoliko prežvečen in nerealen, je nemogoče zanikati, da med nekaterimi resnično obstaja tako močna ljubezenska vez, ki se ne pretrga za nobeno ceno. To velja tudi za rockerja Erica Dravena in njegovo zaročenko Shelly, med katera pa poseže kruta usoda; tolpa njega umori, njo pa brutalno posili in pretepe, da kasneje v bolnišnici podleže poškodbam. Leto dni kasneje pa se Eric vrne v svet živih s pomočjo nadnaravne vrane, ki mu nakloni nesmrtnost in hkrati priložnost, da se maščujem tistim, ki so mu uničili življenje. The Crow je temačna, nasilna in shakespearijansko tragična superherojska rock’n’roll opera, ki prepleta motiva romantične morbidnosti s klasičnim motivom maščevanja po principu “zob za zob”. Okvirna zgodba resda ne postreže z večjimi presenečenji in gledalca pripelje do pričakovanega epiloga, toda pot do tja je vsekakor razburljiva, vzdušna in predvsem polna nenavadnega šarma, ki ga izžareva predvsem glavni igralec Brandon Lee, sicer sin legendarnega Bruca Leeja. Brandon je žal med snemanjem filma zaradi tragične nesreče umrl star komaj 28 let, a v tolažbo nam je vsaj to, da ga je njegov labodji spet ponesel med legende. Še posebej zaradi tega, ker je Brandon eden od glavnih razlogov, da se film drži nad površjem tudi v najšibkejših trenutkih (teh sicer ni veliko, pa vendar). Njegova karizma, šarm, všečna temačna sentimentalnost in zbadljiv humor dominirata v prav vsakem prizoru in med ogledom bo marsikdo žalostno pomislil, kako velika zvezda bi lahko Brandon postal, če bi za to imel več priložnosti. A kot že rečeno; v tolažbo nam je to, da je zaigral v enem najbolših superherojskih filmov vseh časov, ki je drzen, poetičen, napet in uspe predstaviti mračno umetniško besedo Williama Shakespearja in Edgarja Allana Poeja tudi sodobnemu občinstvu. Navkljub vsemu nasilju in brutalnosti pa je The Crow v osnovi film o moči večne ljubezni, ki jo še tako surova realnost ne more uničiti. Z drugimi besedami; The Crow je superherojski film, ki veliko pokaže, hkrati pa tudi veliko pove, kar pa za večino dandanašnjih izdekov v omenjenem žanru žal ne moremo trditi.