Vid Šteh

Strnti več kot desetletje dolgo kariero jamajške reggae legende Boba Marleyja (1945 – 1981) v slabi dve ure dolg igrani biografskih film je zelo težka naloga, še posebej zato, ker so o dotičnem glasbeniku nastali že mnogi dokumentarci, knjige in drugo gradivo, ki je ponudilo obširen in poglobljen vpogled v rojstvo in moč glasbene legende, ki je ustvarjal navdihujočo glasbo za vse ljudi tega sveta. In prva tretjina filma Bob Marley: One Love se premeteno odloči, da ne bo zgolj kronološko in enciklopedično nizala najpomembnejše trenutke Marleyjeve kariere, ampak se osredotoči na njegove prelomni koncert leta 1976, kjer je skušal z glasbo zaustaviti nasilje med pripadniki tedaj vodilnih političnih strank. S prikazom priprav na koncert in dilemami, s katerimi se je Marley soočal, bi film pridobil na močnem sporočilu o ne zgolj tem, kakšen vpliv je imela njegova glasba na ljudi, ampak tudi na njegovi razklanosti med ljubeznijo do glasbe in političnim aktivizmom. Žal film ves ta potencial zapravi že po prve pol ure, ko se omenjeni koncert nenadoma zaključi in se zgodba nadaljuje v Londonu, kjer se Marley pripravlja na izid ambiciozne plošče Exodus. Na tej točki začne film režiserja Reinalda Marcusa Greena izgubljati fokus nad samim seboj in kar sledi, je zmedena in površinska zlepljenka Marleyjevega petja, odhoda na turneje, bolezni in sporov s predstavniki glasbenega sveta. Bob Marley: One Love je film, ki je neprestano v gibanju in skače sem ter tja, toda gledalec se po dobri uri vpraša, če se zgodba misli kje ustaviti in izluščiti nekakšno rdečo nit. Žal do tega ne pride; vse, kar gledalcu ostane je odlična igra Kingsleya Ben-Adira, ki postane fizična in duhovna reinkarnacija pokojnega glasbenika (četudi mu film nikoli ne dovoli, da bi svoj lik raziskal), dobra glasba in peščica navdihujočih prizorov, kjer se za trenutek zdi, da film celo ve, kaj počne. A kot celota je Bob Marley: One Love izredno generična in spolirana glasbena biografija, ki podobno kot Cooperjev Maestro zgolj niza en prizor za drugim, ne da bi kateremukoli dal čustveno težo.

Celovečerni prvenec večnega filmskega provokatorja Darrena Aranofskyja izhaja iz predpostavke, da je v resničnem svetu moč najti ravnovesje med neracionalnim in nepopolnim ter strogo določenim numerološkim zaporedjem, za katerim se skriva globji pomen oz. velika resnica o človeštvu. S to navidez nemogočo nalogo se ukvarja brezposelni matematik Max (Sean Gullette), ki boleha za obliko t.i. samomorilskih glavobolov, paranojo, pogostimi halucinaciji in (zaenkrat) blagimi znaki shizofrene bolezni. Večino dneva preživi za svojim računalnikom, s katerim želi predvideti finančno stanje na borzi, toda aparat se nekega dne pokvari in navidez naključno natisne 216 – mestno število, kateremu Max sprva ne posveča velike pozornosti, vendar pa po srečanju s predstavnikom judovske verske skupnosti ugotovi, da se za izpisanimi števili skriva globji pomen, morebiti celo – vsaj po judovskih prepričanjih – neizgovorljivo ime Boga. Pi je film, ki ga je težko opisati na preprost način; gre za kombinacijo matematičnega trilerja, psihološke srhljivke in kriptične filozofske drame o obstoju človeštva skozi formulo numerologije, ki vodi prepričanje, da vsako število nosi pomen, kar je nenazadnje tudi izhodišče judovske svete knjige Tore. Z minimalističnim pristopom, grobo črno-belo fotografijo ter unikatno zmesjo naturalističnih in teatralnih igralskih predstav nas Aranofsky odpelje za stene paranoidnega uma in vzpodbudi gledalca k razmisleku o pomenu števil in kako njihov obsoj prispeva k ohranjanju ravnovesja. Seveda velja opozoriti, da film ni primeren za vsakogar, še posebej zaradi izrazito temačnega noirovskega tona in enigmatične pripovedi, za katero je potrebno imeti vsaj osnovno razumevanje judovskega verskega izročila in matematičnih operacij. A tisti, ki boste tej nesporni klasiki 90. let dali priložnost, vas na koncu poti čaka katarzično spoznanje o tem, da o svetu vemo mnogo manj, kot si želimo priznati na prvi pogled.