Psihološka srhljivka s ščepcem nadnaravnega Anguish se dotika precej občutljive in žal pogosto zamolčane tematike psihičnega zdravja med mladimi in pogosto neučinkovitih metod zdravljenja raznovrstnih psihoz. Glavna junakinja filma je namreč Tess, najstnica s težkimi duševnimi težavami, ki jih za silo obvladuje z zdravili, vendar pa je kljub temu podvržena pogostim psihotičnim epizodam, kar sčasoma vpliva tudi na njeno vse bolj vase zaprto in depresivno osebnost. Ne pomaga niti to, da je njena mama pogosto službeno odsotna, oče pa služi vojsko v tujini, življenje pa se ji še dodatno obrne na glavo, ko po spletu okoliščin naleti na vrstnico Lucy, ki pa je v resnici duh najstnice, tragično preminule v prometni nesreči. Anguish je film z velikimi ambicijami, saj sprva skuša na dokaj prizemljen način prikazati mučni vsakdan najstnice, ki je obsojena na izolacijo ter spopadanje z lastnimi travmami iz preteklosti, vendar nekje na polovici film svoje namere nekoliko opusti in krene na preverjena pota nadnaravnega trilerja, ki bolj kot najstniško anksioznost obravnava večne teme odpuščanja in prebolevanja izgube bližnjega. Ta preskok bo za gledalca verjetno nekoliko moteč in posledica tega je, da dobro zastavljena zgodba navkljub solidni izvedbi na sporočilni ravni ostane rahlo nedorečena in zgolj napol razvita. To na srečo filmu ne povzroči večje škode, saj ima na svoji strani še vedno odlične igralske predstave (še posebej Ryan Simpkins v glavni vlogi), lahko poistovetljive like in odlično temačno vzdušje z nekaterimi res strašljivimi prizori, ki ohranjajo ravno pravšnjo mero predvidljivosti in subtilnosti. Anguish morebiti ne izkoristi vsega ponujenega potenciala in po sporočilnosti zmedeno tava naokoli, vendar pa bo za ljubitelje bolj počasnih grozljivk vsekakor ogleda vreden film.

Ocena

Problematika spolne zlorabe s strani družinskega člana se navkljub temu, da gre za izredno tabu temo, pogosto znajde v vlogi osrednjega motiva znotraj sveta sedme umetnosti. To Tokyo, unikatna mešanica fantazijske drame in surrealne grozljivke, se sicer ne osredotoča toliko na samo fizično dejanje zlorabe, temveč skuša prikazati vsakdanje ovire, s katerimi so se prisiljene soočiti žrtve tovrstnih dejanj. Med njimi je tudi Alice, ki že na samem začetku daje vtis, da jo podvržena nekakšni travmi; introvertirana, prestrašena, izolirana od sveta (vrata svojega stanovanja ima celo podprta s stolom) ter na konstantem begu pred kruto resničnostjo. Kot žrtev zlorabe s strani njenega očima Alice pobegne na Japonsko, vendar ko se nekega dne sreča s svojo sestro, ki ji naznani, da se njuni materi izteka življenje, se je Alice prisiljena znova soočiti s potlačenimi travmami ter doseči nekakšno katarzo, če je ta sploh mogoča. Režiser Caspar Seale Jones se pri načinu razvijanja zgodbe oklepa strogega minimalizma in simbolizma, zato ne preseneča, da se glavnina filma odvija v morečem sanjskem svetu glavne junakinje, ki tava po zapuščeni japonski divjini in poskuša ubežati skrivnosti pošasti, ki jo zasleduje na vsakem koraku. Četudi se film loteva problematike, globoko zasidrane v resničnosti, je To Tokyo v prvi vrsti meditativna grozljivka, ki cilja gledalce, ki si bolj kot klasične filmske izkušnje želijo vstopa v svet morbidne poetike in folklorne psihološke drame; Jones – verjetno tudi zaradi omejenega proračuna – pripovedno nit razvija z mnogo enigmatičnosti in zahtev od gledalca, da si sam ustvari zaključke ter na svoj način interpertira bizarno potovanje glavne junakinje, kjer se fantazija in realnost zlijeta v eno, kjer osamljene tokijske ulice postanejo poligon za vdor nadnaravnega in zamolčanih travm. Četudi film ne pove ničesar konkretno novega z vidika prikaza posledic zlorabe in se je zaradi nizkega proračuna prisiljen zatekati k sicer domiselnemu minimalizmu, je To Tokyo pravzaprav občudovanja vreden izdelek. Ta namreč dokaže, da lahko tudi z malo denarja posnameš kvaliteten film, ki s seboj nosi tudi globoko in žal tudi pogosto zamolčano sporočilo žrtev zlorab.

Ocena