Zack Snyder je pred vstopom v svet stripov in superherojev navdušil s svojim prvencem, moderno predelavo Romerove klasike Dawn of the Dead, ki velja za enega boljših zombi filmov, Army of the Dead pa je bil nekaj časa zamišljen kot nadaljevanje remaka, vendar je na koncu nastal povsem samostojen film z nekoliko bolj domiselnim zapletom; tokrat nimamo opravka z zombi apokalipso, kjer se na eni strani nahajajo ljudje, na drugi pa zombiji, temveč je dogajanje postavljeno v prestolnico blišča in iger na srečo Las Vegas, katerega zavzamejo živi mrtveci, oblasti pa poskušajo rešiti nastalo situacijo z odobritvijo jedrskega napada. Sredi tega kaosa se znajde tudi skupina plačancev, ki se pretihopati v mesto, da bi vlomila v velikanski sef z ogromno vsoto denarja, a kot je v navadi, gre sprva dobro pripravljeni načrt kmalu po zlu. Četudi smo od Snyderja vajeni estetike stripovskega nasilja in izrazite temačnosti, se filmar tokrat spusti iz vajete in že v uvodnih minutah nakaže, da je Army of the Dead film, ki ga ne smemo jemati preveč resno. V podobnem duhu mine tudi večina filma; Snyder se znova izkaže z izpiljeno vizualno podobo, vznemirljivimi akcijskimi prizori, odštekanim smislom za humor, hkrati pa zombijevskemu žanru doda nekaj svežine, ko živim mrtvecem doda nekaj osebnostne globine (zombiji v mestu so med drugim hierarhično organizirani kot pleme s kraljem in kraljico) in karakteristike, kot so hitrost in strateško načrtovanje napadov. Snyder se je v preteklosti večkrat srečal z očitki, da njegovi filmi premorejo bistveno več stila kot vsebine in v primeru Army of the Dead je žal to zelo očitno; o smiselnosti zgodbe ne velja izgubljati besed, večina likov je preveč enodimenzionalnih, da bi nam ostali v trajnejšem spominu, film je nerazumljivo predolg (še posebej v prvi polovici), še najbolj pa zmoti to, da se skuša Snyder na več mestih satirično rogati aktualnemu dogajanju v svetu (med drugim tudi paranoji, ki je nastala ob izbruhu Covid-19), vendar s temi elementi ne stori popolnoma ničesar in vse pusti viseti v zraku. Army of the Dead je tako film z ogromno potenciala, ki pa ostane bolj ali manj neizkoriščen.

Modrost, da se moraš paziti tega, kar si želiš, je vkoreninjena v našo zavest že od nekdaj; kot otroci smo imeli priložnost prebrati nešteto pravljic in basni na to tematiko, druge veje umetnosti (še posebej filmi) pa so ta zaplet reciklirale do neskončnosti. Zato je težko reči, da je grozljivka The Djinn pretirano izviren film; znova imamo opravka z zgodbo o posamezniku, ki si nekaj zaželi in pri tem nehote obudi zlobno nadnaravno entiteto. Ta posameznik je tokrat nemi deček Dylan, ki se po tragični smrti njegove matere z očetom preseli v novo stanovanje, tam pa odkrije staro knjigo, v kateri je zapisan ritual obujanja t.i. djinna, ki mu lahko izpolni eno željo (da bi lahko govoril), vendar pa ta v zameno zahteva njegovo dušo. Takšen zaplet smo videli že neštetokrat, vendar pa se moč pričujočega filma skriva v presenetljivo kompetentni izvedbi, ki gledalca pelje po preverjenih poteh, vendar hkrati poskrbi, da je ta v zgodbo venomer čustveno vpleten. Slednje film doseže s simpatičnim glavnim junakom, ki ga odlično odigra Ezra Dewey, pri njegovi predstavi pa je še toliko bolj občudovanja vredno, da se zaradi nemosti ne more zanašati na besede, s katerimi bi izrazil svoja čustva, ampak predvsem na izredno ekspresivno obrazno mimiko, ki uspe ponazoriti občutke strahu, žalosti in tihega hrepenenja, ne da bi ob tem izpadel preveč teatralno. In četudi je sama zgodba dokaj predvidljiva, se ta uspe pohvaliti z večplastno sporočilnostjo, saj je dogajanje v filmu zastavljeno kot emocionalno (in strašljivo) potovanje glavnega junaka, ki mora sprejeti svojo drugačnost, hkrati pa se spraviti s svojo mučno preteklostjo. Filmu pa seveda koristi tudi to, da je na več mestih izredno strašljiv in da z minimalističnim pristopom (celotno dogajanje je omejeno na majhno stanovanje), praktičnimi učinki ter nenavadno mamljivim soundtrackom uspe obdržati visok nivo suspenza. The Djinn morebiti ne prinaša revolucija v žanr grozljivk in se niti ne pretvarja, da odkriva toplo vodo, vendar je zaradi svojega nepretencioznega pristopa in kompetentne izvedbe zelo spodobno razvedrilo.