Barbarian (2022)

Rating: 8 out of 10.

Za začetek koristen nasvet; za najboljšo izkušnjo ob gledanju grozljivke Barbarian je zelo priporočljivo, da o njej ne veste ničesar. Pustite na strani napovednike, dolge analize vsebine in celo kratke povzetke okvirnega zapleta; v pričujoči film se je najbolje spustiti popolnoma na slepo in brez pričakovanj, saj je zgodba filma močno nagnjena k temu, da sledi navidez začrtani poti, nakar v zadnjem trenutku naredi ostri ovinek v popolnoma drugačno smer. Film na samem začetku daje vtis psihološkega trilerja, ki predstavi izredno neprijetno situacijo; Tess (Georgina Cambell) na predvečer intervjuja za službo najame prenočišče sredi zapuščene soseske v Detroitu, vendar ob prihodu ugotovi, da se v hiši že nahaja nek drug gost, nevrotični Keith (Bill Skarsgaard). Gledalec sprva dobi občutek, da bo priča ugibanju, kdo od dvojice bo prvi razkril svoj pravi, zlovešči obraz, toda film začne nekje na polovici obračati smer proti popolnoma drugemu podžanru grozljivk, kombinacija obojega pa deluje presenetljivo učinkovito in predvsem koherentno. Še bolj pa je fascinanto to, da je Barbarian delo režiserja in scenarista Zacka Creggerja, ki se je doslej pilil zgolj v vodah lahkotnih komedij, pričujoči film pa predstavlja njegov prvi izlet v žanr grozljivke. In ta preskok se mu je vsekakor izplačal, saj je Barbarian izredno napet, tesnoben in strašljiv film, ki maksimalno izkoristi depresivno in morbidno atmosfero razpadajočega predmestja, prav tako pa se tudi na vsebinski ravni z brezkompromisno brutalnostjo in všečnim pretiravanjem loteva eksistencialnega pekla, skritega za lepimi fasadami urejenih hiš in pokošenimi travniki. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo, da jim Barbarian ne nakloni toliko jasnih odgovorov, kot se od zgodbe pričakuje, vendar pa je pot do cilja vsekakor vredna pozornosti in znotraj žanra kreativno vse bolj utrujenih in nedomiselnih grozljivk prinaša nekaj dobrodošle svežine. Nenazadnje je dandanes že težko najti grozljivko, ki bi služila svojemu namenu; bila strašljiva.

Stric (2022)

Rating: 7.5 out of 10.

Jugoslavija, konec 80. let. Tričlanska družina se pripravlja na božično kosilo in nestrpno pričakuje obisk strica iz Nemčije. Že takoj ob prihodu postane jasno, da je z družinskim srečanjem nekaj narobe; stric (Miki Manojlović) nesramežljivo sprašuje svojega nečaka, če so mu že zrasle dlake na zasebnih delih telesa, hkrati pa otipava mamo in nasploh se zdi, da njegova prisotnost negativno vznemirja preostale člane družine. Stric nato brez pozdrava odide, vendar se kmalu vrne in na tej točki srhljivi triler Stric krene v nepričakovano smer, za katero je najbolje, da jo gledalec izkusi na lastne oči. Nasploh je pričujoči film režiserjev in scenaristov Davida Kapaca in Andrije Mardešića namenjen temu, da se gledalec vanj spusti popolnoma na “slepo” in da mu je znan njegov okvirni zaplet in nič drugega. Srečanje družine s stricem, ki ga s hladno socipatsko prezenco utelesi odlični Manojlović, je namreč zgolj vrh ledene gore, pod katero se skriva temačen, enigmatičen, kompleksen in konflikten film, ki bo pri gledalcu sprožal mešane občutke. Na tehnični ravni je film brezhiben; prepričljiva temačna in klavstrofobična atmosfera (zgodba se skoraj v celoti odvije v notranjosti družinske hiše na podeželju), odlične igralske predstave in vzdušna fotografija gledalca potegnejo v uganko, za katero kmalu postane jasno, da bo za seboj pustila mnogo več vprašanj kot odgovorov. Kapac in Mardešić sicer brez težav ohranjata visoko mero suspenza, ki ne popušča vse da sklepnega šokantnega dejanja, vendar pa bo slednje tudi pustilo marsikaterega gledalca zafrustriranega. Stric je namreč zamišljen kot nikoli rešena sestavljanka, ki šokira, jezi in zmede, pri tem pa venomer ohranja visoko mero drznosti in samozavesti. Pa vendar je ravno to ena od osrednjih nalog filmske umetnosti; da nas spravi ven iz milnega mehurčka obdobja in sprovocira, pri tem pa je Stric več kot uspešen.