Za začetek koristen nasvet; za najboljšo izkušnjo ob gledanju grozljivke Barbarian je zelo priporočljivo, da o njej ne veste ničesar. Pustite na strani napovednike, dolge analize vsebine in celo kratke povzetke okvirnega zapleta; v pričujoči film se je najbolje spustiti popolnoma na slepo in brez pričakovanj, saj je zgodba filma močno nagnjena k temu, da sledi navidez začrtani poti, nakar v zadnjem trenutku naredi ostri ovinek v popolnoma drugačno smer. Film na samem začetku daje vtis psihološkega trilerja, ki predstavi izredno neprijetno situacijo; Tess (Georgina Cambell) na predvečer intervjuja za službo najame prenočišče sredi zapuščene soseske v Detroitu, vendar ob prihodu ugotovi, da se v hiši že nahaja nek drug gost, nevrotični Keith (Bill Skarsgaard). Gledalec sprva dobi občutek, da bo priča ugibanju, kdo od dvojice bo prvi razkril svoj pravi, zlovešči obraz, toda film začne nekje na polovici obračati smer proti popolnoma drugemu podžanru grozljivk, kombinacija obojega pa deluje presenetljivo učinkovito in predvsem koherentno. Še bolj pa je fascinanto to, da je Barbarian delo režiserja in scenarista Zacka Creggerja, ki se je doslej pilil zgolj v vodah lahkotnih komedij, pričujoči film pa predstavlja njegov prvi izlet v žanr grozljivke. In ta preskok se mu je vsekakor izplačal, saj je Barbarian izredno napet, tesnoben in strašljiv film, ki maksimalno izkoristi depresivno in morbidno atmosfero razpadajočega predmestja, prav tako pa se tudi na vsebinski ravni z brezkompromisno brutalnostjo in všečnim pretiravanjem loteva eksistencialnega pekla, skritega za lepimi fasadami urejenih hiš in pokošenimi travniki. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo, da jim Barbarian ne nakloni toliko jasnih odgovorov, kot se od zgodbe pričakuje, vendar pa je pot do cilja vsekakor vredna pozornosti in znotraj žanra kreativno vse bolj utrujenih in nedomiselnih grozljivk prinaša nekaj dobrodošle svežine. Nenazadnje je dandanes že težko najti grozljivko, ki bi služila svojemu namenu; bila strašljiva.
