Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Francoski filmar Luc Besson je bil do sredine 90. let v domovini zelo uveljavljen in cenjen avtor, ki je opozoril nase z ganljivo potapljaško dramo The Big Blue ter trilerjema Subway in La Femme Nikita, zato je bil klic s Hollywooda samo še vprašanje časa. Veliki met mu je dokončno uspel s provokativnim akcijskim trilerjem Leon: The Professional, ki ga je moč razumeti kot duhovno nadgradnjo že omenjenega Bessonovega hita o odpadniški agentki Nikiti, le da je dogajanje tokrat postavljeno na ulice soparnega New Yorka, naslovni junak pa je zadržani najeti morilec (Jean Reno), ki opravlja umazane posle za lokalnega mafijca in je prisiljen pod svoje okrilje vzeti 12 – letno siroto Matildo (Natalie Portman v svojem igralskem debiju), kateri skorumpirani in psihopatski policist Stansfield (Gary Oldman) pobije celotno družino. Leon: The Professional je film z ogromno grafičnega nasilja in temačnih trenutkov, vendar pa je v svojem bistvu nenavadna “buddy-buddy” akcijska kriminalka, ki meče fokus na razvoj odnosa med odraslim morilcem ter razigrano najstnico, eden od razlogov, da je bil film ob izidu deležen skeptičnih pogledov, pa je njegovo nesramežljivo spogledovanje z idejo, da se Matilda zaljubi v Leona, kar posledično vodi v mnoge trenutke, začinejene z enako neprijetno kot tudi duhovito erotičnostjo. Slednje se zdi kot zelo slaba ideja, toda Besson na srečo ta del zgodbe spretno obarva z dobršno mero samoironičnega humorja, kar pripomore k ohranjanju močne prijateljske kemije med osrednjima likoma, režiserju pa sta v veliko pomoč tudi izkušeni Reno, ki stereotipnemu liku najetega morilca doda ogromno osvežujočih prijemov in predvsem osupljivo dobra Portmanova, ki s svojo energično predstavo zasenči tako Renoja kot tudi sicer fenomenalno zlobnega Oldmana, ki znova dokaže, da so mu vloge zlikovcev pisane na kožo. S filmom kot je Leon: The Professional ni težko razumeti, zakaj je Besson v 90. letih veljal za enega od najboljših evropskih filmarjev; njegov občutek za eleganco in blockbusterski spektakel sta pričarala moderno klasiko, ki tudi po več kot treh desetletjih ostaja enako brutalna, izzivalna in očarljiva.

Akcijski triler The Accountant, ki je v ospredje postavil avtističnega matematičnega genija Christiana Wolffa (Ben Affleck), ki pod krinko računovodskega podjetja ureja umazane posle za nekatere največje zločinske organizacije, je bil pred dobrimi desetimi leti nepričakovana uspešnica, kar je seveda takoj sprožilo ugibanja o njegovem nadaljevanju. To je na velika platna prišlo šele letos, ko se velja vprašati, če je zapuščina filma res tako močna, da si lahko privošči kar deset let trajajoč “dopust”; The Accountant 2 že v uvodnih kadrih ne skopari z nasiljem, saj neznani napadalci izvedejo atentat na direktorja Ministrstva za finance, kar sproži preiskavo s strani agentke, ki je prisiljena skleniti zavezništvo z Wolffom in njegovim odtujenim bratom Braxom (Jon Bernthal), da bi našla odgovorne za napad. Nadaljevanje filma, ki ga je znova ustvaril duet režiserja Gavina O’Connorja in scenarista Billa Dubuqueja, kar pomeni, da bo gledalcem servirano tisto, kar pričakujejo; kombinacijo brutalne akcije, spletk, mačizma in humorja, kjer slednji temelji predvsem na izvrstni kemiji med glavnima igralcema Affleckom in Bernthalom. Slednja sta tudi daleč najboljši del filma, ki je sicer pod črto izredno solidna in kratkočasna starošolska akcija, pri kateri pa je za gledalca najbolje, če ne razmišlja preveč o absurdni zgodbi, polni za lase privlečenih zapletov in osladnih naključij. Na srečo je film s količino neumnosti dokaj zmeren s svojo dozo neumnosti ter presenetljivo veliko časa nameni razvoju osrednjega lika, kar pripelje do tega, da se gledalec nikoli ne dolgočasi, filmu pa je v veliko pomoč tudi to, da se nikoli ne jemlje preveč resno. K temu prištejmo še atraktivne akcijske prizore, ki naklonijo pravo dozo jeklene brutalnosti (četudi je zaključni spopad zelo medel), iz tega pa sledi sklep, da je The Accountant 2 presenetljivo zadovoljivo nadaljevanje, ki najverjetneje ne bo pustilo nekega trajnejšega vtisa, vendar navkljub temu ponuja dovolj razlogov za sprošen večer ob grizljanju kokic.