Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ob prelomu novega milenija, še posebej pa z velikanskim uspehom filmov kot so American Pie in Road Trip, je čezlužniška filmska industija za nekaj časa našla tržno nišo v serviranju odbitih najstniških komedij, ki so bile polne odrezavega in straniščnega humorja, ki se ni bal hoditi po robu zdravega okusa. Do leta 2004 so se tovrstne komedije že pošteno izpele, kar je razumljivo, saj imajo plitke šale na račun telesnega izločanja, seksa in sramnih dlak že v osnovi zelo omejen rok trajanja. EuroTrip na prvih pogled spada v kategorijo omenjenih komedij, le da je humor tematsko nekoliko bolj razširjen; Scotty, ki ga na začetku filma pusti punca, v družbi najboljših prijateljev Jamieja, Cooperja in Jamiejeve sestre Jenny potuje čez Evropo, da bi spoznal Nemko Mieke, s katero se že vrsto let dopisuje preko spleta. Pot jih med drugim pelje mimo Anglije, Francije, Nizozemske in Slovaške, vmes pa se četverica sooča z nerodnimi situacijami, ki so kakopak pogojene s stereotipnimi predstavami, ki jih imamo ljudje o posameznih narodih. In slednje je tisto, kar EuroTrip rešuje pred tem, da bi se sesul vase in utonil v morju pozabljenih najstniških komedij; film se resda (pre)pogosto zateka k vulgarnemu in plitkemu humorju, vendar pa se za vsako idiotsko neokusnost odkupi z mnogimi presenetljivo domiselnimi in duhovitimi šalami na račun evropskih narodov, ki bodo pošteno nasmejale tudi tiste najbolj cinične gledalce. Film ima hkrati všečno igralsko zasedbo (še posebej velja izpostaviti prikupno Michelle Trachtenberg v vlogi Jenny) ter posrečene epizodne vlogice Vinnieja Jonesa, Matta Damona in Rade Šerbedžije, živahen tempo in nasploh prikupna zgodba pa poskrbijo, da se gledalec ne dolgočasi. EuroTrip je nedvomno neumen in otročji film, ki pa zna biti vseeno prikupno smešen.

Eden od razlogov, zakaj se Steven Soderbergh uvršča v sam vrh najbolj prepoznavnih in unikatnih filmskih režiserjev, je njegova vsestranska nadarjenost za ustvarjanje projektov, ki so bodisi popolnoma komericalne narave ali artistični eksperimenti. Med slednje spada tudi njegov zadnji celovečerec, psihološka srhljivka Presence, ki vsaj na prvi pogled deluje kot še ena klasična zgodba o duhovih in zakletih hišah, vendar z domiselnim preobratom; tokrat namreč dogajanje spremljamo izključno iz perspektive nevidne nadnaravne sile, ki prebiva v hiši, katero je pred kratkim kupila družina Payne. Film s pogosto dolgimi neprekinjenimi kadri in plavajočim premikanjem kamere voajersko sledi posameznim družinskim članom in beleži njihove disfunkcionalne odnose; mati Rebecca ves svoj čas namenja “popolnemu” sinu, arogantnem športniku Tylerju, medtem ko je oče Chris zaskrbljen zaradi najmlajše hčerke Chloe, ki preboleva smrt svoje najboljše prijateljice. Presence je še en izredno posrečen Soderberghov filmski eksperiment, ki s presenetljivo brezhibnostjo pilotira med grozljivko, družinsko dramo in psihološkim trilerjem, hkrati pa ponudi nekoliko bolj filozofski pogled na prisotnost nadnaravnega v naših življenja. Film s pomočjo odličnega in poglobljenega scenarija veterana Davida Koeppa, pristnih igralskih predstav in tehnične inovativnosti ustvari prav poseben svet, ki venomer tiči med realnostjo in onostranstvom, dramatična glasbena podlaga in uporaba minimalističnih praktičnih učinkov pa poskrbijo, da zgodba konstantno ohranja zadovoljiv nivo suspenza. Škoda le, da se film ne uspe popolnoma izogniti nekaterim nelogičnostim, moti pa tudi končni preobrat, ki zgodbo iz intimne družinske drame po nepotrebnem potisne v vode melodramatičnega psihološkega trilerja. Navkljub tem (manjšim) spodrsljajem pa Presence domiselno preoblikuje žanrska pravila klasičnih zgodb o duhovih in poskrbi za pravo artistično poslastico.