The Third Part of the Night (1971)

Rating: 8 out of 10.

The Third Part of the Night je celovečerni prvenec poljskega posebneža Andrzeja Žulawskega (1940-2016), najbolj znanega po kultni telesni grozljivki Possesion iz leta 1981, njegov prvi film pa je zaznamovan z močno osebno noto. Žulawskega je namreč navdihnilo življenje njegovega očeta Miroslawa, ki je bil za časa druge svetovne vojne zaposlen na medicinskem inštitutu, ki je z neetično metodo hranjenja uši s človeško krvjo iskal zdravilo za bolezen tifus; film spremlja Michala, ki mu nacisti ubijejo mater, ženo in sina, zato se v želji po maščevanju pridruži odporniškemu gibanju, vendar je že med prvo akcijo hudo ranjen in se zateče v stanovanje noseče ženske, ki je osupljivo podobna njegovi pokojni ženi. V želji, da bi ji pomagal, sprejme sodelovanje v medicinskem poskusku hranjenja uši s človeško krvjo, kar ga sčasoma pahne v brezno norosti in krivde, ki mu jo povzroča travmatična preteklost. Z vsebinskega vidika je pričujoči film zelo težko opisati, saj Žulawski v svojem značilnem slogu ne pristaja na konvencionalne pripovedne tehnike in zgodbo razvija nelinearno, kaotično, s pogostimi časovnimi preskoki in s popolnoma zabrisano mejo med resničnostjo in fantazijo. The Third Part of the Night svoj konfuzni slog prepričljivo uporabi za prikaz zastrašujočih razsežnosti nacistične okupacije Poljske, hkrati pa ponuja kompleksen vpogled v psiho posameznika, razklanega med vojno morijo in osebnimi travmami, med močnejše plati filma pa velja še omeniti vzdušno glasbo, zadušljivo kafkovsko atmosfero, prepričljive emocionalne igralske predstave ter izpiljeno vizualno podobo, kjer sprane barve in temačnost še bolj izpostavijo brezizhodnost položaja glavnih junakov. Zaradi pogosto zmedenega toka pripovedi je film kakopak naporen in frustrirajoč, toda oboževalci art-house provokacij bodo v The Third Part of the Night našli veliko razlogov za večkratni ogled.

Sing Sing (2024)

Rating: 8 out of 10.

Sing Sing se na prvi pogled odvija kot še ena navdihujoča hollywoodska zaporniška drama o iskanju upanja za rešetkami oz. o doseganju svobode v kraju, kjer svoboda (vsaj fizična) ni dovoljena; film, postavljen za zidove zloglasnega zapora Sing Sing, spremlja skupino arestantov, ki se vključijo v program t.i. rehabilitacije skozi umetnost in postanejo člani gledališkega ansambla, ki vsako leto pripravijo predstavo, preko katere se naučijo izražati svoja čustva, hkrati pa na novo odkriti smisel življenja. Okvirna zgodba deluje kot material za predvidljivo in sentimentalno melodramo, vendar pa se film režiserja in scenarista Grega Kwedarja dvigne nad povprečje po zaslugi enega pomembnega elementa; avtentičnosti. Sing Sing je namreč film, ki poleg profesionalnih igralcev kot je Colman Domingo vključuje tudi resnične nekdanje zapornike iz Sing Singa, kar zgodbi nemudoma obogati z realistično, skorajda naturalistično noto. Temu primerno so igralske kreacije zelo naravne, s čimer se film približa formatu igranega dokumentarca, med vsemi pa najbolj zasije ganljivi Domingo, ki si je več kot zasluženo prisvojil nominacijo za igralskega oskarja. Kwedarjev film tako ni brutalna arestantska drama, ki se osredotoča na srhljive plati življenja za rešetkami (nasilje, posilstva, droge), ampak v maniri klasike The Shawnshank Redemption usmerja fokus na prikaz solidarnosti, umetniškega izražanja in prijateljstva znotraj zaporniškega sistema, za katerega vsi vemo, da je pogosto vse prej kot human. In ob pomoči pristnega poetičnega realizma, občasnega toplega humorja in vključitve posnetkov resničnih zaporniških predstav, v kateri so nastopali nekateri igralci v filmu, se Sing Sing pred gledalčevimi očmi odvije kot čudovito navdihujoča drama o upanju in neskončni moči umetnosti.