Olga Tokarczuk: Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Poljska pisateljica, pesnika in esejistka Olga Tokarczuk vsekakor spada med eno od bolj unikatnih imen na literarnem tržišču, saj gre za avtorico, ki se že od nekdaj rada spogleduje z raznolikimi žanri oz. zvrstmi, v katera pa pogosto vnaša provokativna družbena sporočila in pikre komentarje o tematikah, ki so nam blizu oči, vendar hkrati zelo daleč od srca. Tak primer je tudi “vegetarijanski krimič” Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, ki se dotika zelo pereče, vendar v očeh širše javnosti vedno znova spregledane problematike krivolova. Dogajanje je postavljeno v odročne sudetske gozdove blizu češke meje, kjer živi upokojena inženirka in učiteljica Janina Dušejko, zaprisežena vegetarijanka, ljubiteljica živali in ostra nasprotnica krivolova, ki pa je na območju, kjer živi, zelo pogost. Prepričana je tudi, da so lovci krivi za nedavno smrt njunih dveh psic, lokalna oblast pa jo s svojo neodzivnostjo še dodatno spravlja ob živce. Situacija na območju se še dodatno zaostri, ko se med lovci začnejo vrstiti bizarne smrti, Janina pa je prepričana, da so jih iz maščevanja umorile kar same živali.

Pelji svoj plug čez kosti mrtvih bi lahko površno označili za še eno kriminalko, postavljeno v podeželsko okolje, vendar pa je dogajanja, značilnega za omenjeni žanr, zgolj za vzorec. Tokarczukin roman je v prvi vrsti čudovito spisana in berljiva pripoved, v katero avtorica vnese ogromno znanja psihologinje (Tokarczukova je bila pred pisateljevanjem zaposlena kot klinična psihologinja) in briljantnega poznavanja človeških odnosov, ki so lahko enako ganljivi kot tudi toksični. Skozi zgodbo glavne junakinje pisateljica naslika pretresljivo sliko družbe, ki tudi po domnevnem civilizacijskem napredku še vedno uživa v lovu za zabavo, resnost dogajanja pa pogosto prekine subtilno vstavljeni črni humor in celo nekaj surrealnih trenutkov, zaradi česar je Pelji svoj plug čez kosti mrtvih mnogo več kot kriminalka.

Pričujočega romana torej ni težko priporočiti, vendar pa ni popoln, še posebej kar se tiče enakomernega toka pripovedi. Ta je namreč pogosto precej zatikajoč in vse do konca ne uspe najti pravega ritma, romanu pa ne pomaga, da ima izredno počasen tempo in občasno monotono dogajanje (še posebej dolgovezna so poglavja, namenjena astrologiji, ki se kar ne želijo končati, po vsakem odkritem truplu pa se rado zgodi, da se dogajanje za nekaj strani popolnoma ustavi). Seveda od takšne pisateljice, kot je Tokarczukova, ne smemo pričakovati hitropotrošnega branja, vendar pa se navkljub temu zdi, da bi bil Pelji svoj plug čez kosti mrtvih z nekoliko bolj zgoščeno zgodbo in manj ponavljanja še boljši roman kot je.

Občasno frustrirajoč, povečini pa kvalitetno spisan moralni triler.

Rating: 4 out of 5.

Lost Highway (1997)

Rating: 9 out of 10.

Filmi nedavno preminulega režiserja Davida Lyncha so pri gledalcih že pregovorno zbujali občutke zmede in nelagodja, vendar so tudi v najbolj okrutnih trenutkih uspeli najti humanost in lepoto, zaradi katerih je pogosto tragične zgodbe vendarle spremljala drobna luč upanja. Tega žarka, vsaj na neposreden način, ne boste našli v neo-noir psihološkem trilerju Lost Highway, ki v režiserjevi filmografiji ostaja nekoliko spregledan film, kar je po svoje razumljivo; gre za Lynchev daleč najbolj hladen, nasilen in surov izdelek, ki tudi po skoraj treh desetletjih predstavlja (pre)močan oreh za marsikaterega oboževalca pokojnega filmarja. Zgodba se vrti okoli saksafonista Freda (Bill Pullman) in njegove odtujene žene Renee (Patricia Arquette), ki začneta na dom prejemati skrivnostne videokasete, na katerih ju nekdo snema med spanjem. Ko Fred v nikoli docela pojasnjenem incidentu umori Renee in je poslan v zapor, se v celici nenadoma spremeni v mladega mehanika Peta (Balthazar Getty), ki v novem življenju vrže oči na ljubico lokalnega gangsterja (to v dvojni vlogi igra Arquettova) in se z njo spusti v nevarno razmerje. Lost Highway je zelo odprt, surrealen, nelinearen in vsaj navidez nekoherenten film, ki pušča ogromno prostora za interpretacijo, kar pa je tudi čar vseh Lynchevih filmov; režiser se tokrat domiselno poigrava s klišeji klasičnih filmov noir in te uporabi za namerno hladno, vendar kreativno analizo ranljive moškosti, uničujoče moči ega in tragičnih posledic toksičnih odnosov med spoloma. Film je zaznamovan tudi z izvrstnimi igralskimi predstavami, nekaterimi najbolj strašljivimi prizori v Lynchevi karieri, vzdušno temačno atmosfero, prebrisanim izborom glasbe, ki med drugim vključuje tudi izvajalcev instudiral metala (Nine Inch Nails, Marilayn Manson, Rammstein) in kompleksno zgodbo, s katero bo gledalec treniral svoj občutek za iracionalno razmišljanje. Lost Highway je Lynch v svoji najbolj hladni in kruti filmski obliki.